Restavracija Pelegrini, Hrvaška

Sredi meseca junija 2019 sem se tudi sam, kot večina mojih študijskih kolegov odpravil na praktično izobraževanje v tujino. Pot me je ponesla v dalmatinsko mestece Šibenik, v restavracijo Pelegrini, ki slovi po odlični hrani ter strežbi, v kateri sem se tudi sam preizkusil. Šibenik slovi kot eno najlepših hrvaških obalnih mest, saj se lahko pohvali s kar dvema znamenitostma, ki sta vpisani na Unescov seznam kulturne dediščine. To sta katedrala Svetega Jakoba in trdnjava Svetega Mihaela.

Restavracija Pelegrini leži v samem centru Šibenika in deluje pod »umetniško palico« chefa Rudolfa Štefana. Restavracija se lahko pohvali z michelinovo zvezdico (leto 2018, 2019) saj jo je Gault Millau ocenil s kar 17 od 20 možnih točk.

Ker je mesto privlačno za turiste, jih tudi v najboljši hrvaški restavraciji ne primanjkuje. Že pred odhodom sem se zavedal, da moje delo ne bo enostavno in da bo potrebno vložiti veliko truda na poti do uspeha. Ob mojem prvem obisku restavracije, me je pričakala rezervirana miza na terasi ter celoten degustacijski meni. Ob poizkušanju jedi sem tudi sam prepoznaval miselnost ter ideje chefa, hkrati pa dobil prvi vpogled na način dela in sam proces strežbe.

Že naslednji dan sem dobil svoje vsakodnevne zadolžitve. Pri delu v tako elitni restavraciji hitro spoznaš, da ne boš takoj dobil vidnih in odgovornih nalog, pri katerih bi lahko takoj izstopal, ampak je potrebno vsakodnevno dokazovanje, vse, še najmanjše napake se beležijo ter skušajo popraviti. Tako sem bil na začetku zadolžen za pripravo terase, med servisom sem moral skrbeti, da so vsi gostje imeli vodo ter čiste mize. Jezik mi že od začetka ni delal večjih težav, le nekaterih dalmatinskih narečnih besed nisem razumel. Z mojim delom, vsakodnevnim trudom ter dokazovanjem so kmalu prišle še druge zadolžitve. Skrbel sem za bar, za izdelavo coctailov ter do konca prakse uspel osvojiti vse krožnike, da sem jih lahko sam prezentiral pred gosti. 

Vsi zaposleni smo se vsak večer med servisom zavedali, da so michelinovi ocenjevalci skriti in nikoli ne vemo kdaj nas bodo obiskali in opazovali med delom. Zaposleni v restavraciji so mladi in v večini stari med 20 in 30 let. Celoten strežni tim prihaja iz domačega kraja, torej iz Šibenika, tako sem bil edini tujec, ki je delal v restavraciji. Vodja strežbe ter glavni somelier je Branimir Vukšič, ki je hkrati eden vodilnih somelierjev Hrvaške in ima na svoji karti kar 450 etiket. Leta 2017 je restavracija dobila tudi priznanje best service award s strani JRE združenja. Med samim servisom nas je v strežbi vedno delalo vsaj 11. Številka se morda res zdi visoka, vendar samo dokler ne spoznaš celotnega obsega dela. Za lažjo predstavo bom navedel nekaj primerov: enkrat na mesec se umijejo vsi kozarci, ki so v restavraciji, vsak natakar lahko hkrati nese samo en kozarec ali krožnik, ki ga bo postavil na mizo in še bi lahko našteval. 

Moje izobraževanje se je bližalo koncu in tako sem bil meseca septembra del ekipe restavracije Pelegrini, ki je odpotovala v Slovenijo na dogodek, ki ga organizira združenje Gourmet over Mura.

V teh treh mesecih sem se res veliko naučil, pridobil nove izkušnje, spoznal nove ljudi, ter se moral znajti v situacijah na katere prej niti pomislil nisem. 

Veselim se, da bom svoje znanje lahko delil med kolege na šoli, hkrati pa zadovoljen, da sem navezal stik tudi z drugimi restavracijami. Pohvalim se lahko, da sem dobil ponudbo iz michelinove restavracije Noel iz Zagreba. Na podlagi moje izkušnje vsem priporočam, da gredo v tujino, izkoristijo vse možnosti, ki jih je na Višji šoli za gostinstvo in turizem Maribor in z Erasmus+ programom res veliko.

Rene Plavec, 2. letnik, študijski program Gostinstvo in turizem.

Viking in troli, Kontrast As, Norveška

"Učimo in izobražujemo se skozi celo naše življenje."

Sprva se želim zahvaliti programu ERASMUS+, VSGT Maribor ter predvsem organizatorju praktičnega izobraževanja Mitji Petelinu za priložnost sodelovanja na programu ter pridobitvi prvovrstnih izkušenj v tujini.

Že ob vpisu na VSGT Maribor sem si želel da bi lahko opravljal praktično izobraževanje v tujini. Kasneje, ko nam je profesor Mitja Petelin še podrobneje predstavil pravila ERASMUS+ programa, sem se odločil, da se bom prijavil na razpis ter upal na kakršen koli uspeh. Tistega dne, ko sem dobil potrdilo da sem del letošnje ERASMUS + zgodbe, še kar nekaj časa ne bom pozabil. HVALA! 

Torej, moja mobilnost se je odvijala v eni izmed skandinavskih držav, Norveški, natančneje v Restaurant Kontrast As v prestolnici Oslo. Na tem mestu bi se še enkrat rad zahvalil profesorju Mitju Petelinu in ERASMUS + za odobritev destinacije ter za vso pomoč, ki mi jo je nudil. 

Restavracija Kontrast, kjer sem opravljal praktično izobraževanje, ima kapacitete za okoli 30 do 35 gostov. Ko se sprehodimo skozi njo, je jasno izražen robusten industrijski slog. Lastnik ter Head Chef je Mikael Svensson. Njegova vizija v kuhinji je uporabljati izključno Norveške lokalne sestavine in sezonske produkte, ki prihajajo iz okoliških kmetij ali iz vrta restavracije. Večina jedi na meniju je inspirirana iz njegovega otroštva na Švedskem ter skandinavske kulture o življenju v stiku z naravo. 

Moj delavni dan je potekal tako, da smo v dopoldanskih urah pripravljali predpripravo za servis zvečer. Vsak dan ob 15:45 se je kuhinja ustavila ter se temeljito sčistila, odneslo se je smeti ter pripravilo postaje za servis. Ob 16:45 smo se kolektivno usedli za mizo ter imeli staff lunch (vsak dan ga je nekdo drug pripravljal, tudi jaz 2x juhu). Po kosilu je sledil briefing kjer smo pridobili potrebne informacije glede servisa ter si na koncu zaželeli uspešen večer. Tekom dneva in prav tako tekom servisa sem bil stacioniran na Cold section, kjer smo pripravljali predvsem hladne jedi ter sladice. Tekom moje mobilnosti se je moja pozicija izboljšala in sem tudi izkusil ostale pozicije v kuhinji ter večkrat tudi samostojno in z nasmeškom na obrazu odšel v jedilnico ter prezentiral določene jedi. 

Moram priznati, da je mesto Oslo precej drugačno od ostalih skandinavskih glavnih mest, saj lahko tukaj na vsakem koraku začutimo velik vpliv tehnološkega razvoja ter moderne arhitekture. Imel sem srečo, da sem živel slabe 2 uri iz Osla v majhen mestecu Mysen, ki je 20 minut oddaljen od Švedske meje. Tukaj sem lahko videl pravo norveško življenje ter prekrasno podeželje. Tekom moje ERASMUS + mobilnosti sem živel pri slovenski družini, ki že zelo dolgo živi na Norveškem. Zelo sem hvaležen, da smo imeli zelo dober medsebojni odnos in smo se zelo razumeli. V mojem prostem času smo veliko hodili na okrog, saj so mi želeli pokazati čim več v tem kratkem času. Proti koncu moje mobilnosti, ko sem imel malo več časa, sem se odpravil raziskat Oslo z električnem skirojem. Ogledal sem si njihovo znamenito opero, kraljevo palačo, muzej Vikingov ter kopico zelo lepih parkov in spomenikov. 

Menim, da sem s to izkušnjo pridobil veliko več samozavesti govorjenja v tujih jezikih, predvsem v angleščini, ki je bila, poleg norveščine, tudi glavni jezik v kuhinji. Sam vem, da sem pridobil zelo veliko znanja, osnovanega na spoštovanju narave ter pridobivanja surovin iz nje. Ekipa v kuhinji in strežbi me je zelo dobro sprejela in ob mojih zadnjih dneh so večkrat rekli, da me bodo pogrešali in da so zelo veseli in hvaležni, da sem bil del njihove ekipe.

Na koncu bi se še enkrat rad zahvalil ERASMUS+ programu, VSGT Maribor ter predvsem profesorju Mitju Petelinu, da so mi omogočili prvovrstno izkušnjo v tujini.


Miha Demšar, 2. letnik, študijski program Gostinstvo in turizem.

Novi izzivi, Sani Resort*****, Grčija

Za mobilnost Erasmus+ sem prvič slišala že v srednji šoli, kjer so nam ga predstavili. Za sodelovanje pri projektu sem se odločila v tem šolskem letu zaradi dobro organiziranih in izvedenih delavnic na VSGT Maribor.  Želela sem praktično izobraževanje opraviti v tujini in poskusiti nekaj novega, zaživeti v drugačni kulturi in se spopasti z izzivi, ki jih življenje v tujini prinese. 

Moja Erasmus+ pot se je začela 13. 6. 2019, ko sem polna pričakovanj, strahov in navdušenja sedla na letalo v Zagrebu. Preden sem se dokončno zavedala v kaj se podajam, sem že pristala v drugem največjem grškem mestu Thessaloniki. Na letališču sem spoznala Francozinjo, ki je prav tako prišla opravljat praktično izobraževanje v Sani Resort in skupaj sva se napotili v majhno vasico Nea Potidea, najin dom za naslednje 3 mesece. Že prvi dan sem spoznala veliko ljudi, s katerimi smo sčasoma postali dobri prijatelji. Vsi s podobnimi zgodbami smo pustili svoje družine, prijatelje, domove z namenom, da bi pridobili nove izkušnje, se izpopolnili v delu, ki nas veseli, razširili krog poznanstev, izpopolnili jezik in preživeli nepozabno poletje. Vsako jutro sem sedla na avtobus, ki me je po 20 minutah pripeljal v čudovit Sani Resort, katerega del je več restavracij, igrišč, trgovin, marina, pošta, zdravstveni dom, avanturistični park, mnogo plaž in barov ter hotelskih kompleksov: Sani Marina, Sani Dunes, Porto Sani, Sani Beach, Sani Asterias, Sani Club. Moje delovno mesto je bilo v Porto Sani kompleksu v The Spa Suite kot spa terapevtka. Sprva je bilo predvideno zame delovno mesto receptorke v velneškem centru, vendar so kasneje zaradi pomanjkanja terapevtk spremenili moj položaj. Sedaj, ko gledam nazaj, menim, da sem imela več priložnosti spoznati raznoliko delo in se naučiti precej več, kot bi se lahko sicer. V našem velneškem centru smo ponujali pester nabor različnih tretmajev, posledično pa so potrebovali tudi dve vrsti terapevtk: maserke in kozmetičarke. Preizkusili so me za oba položaja, vendar sem se kot maserka bolje izkazala, tako da sem se izpolnjevala predvsem na področju terapij, kjer so bile prisotne masaže. 

Sprva sem imela treninge masaž vsak dan, po približno 3. tednih, pa sem že sprejela svojo prvo stranko. Svoj napredek sem lahko opazovala iz tedna v teden, na kar sem zares zelo ponosna. K napredku so pripomogle tudi sodelavke, ki so me skozi celotno praktično izobraževanje spodbujale, mi pomagale, me ogromno naučile, skupaj pa smo se tudi veliko presmejale in si tako lepšale zelo naporne dneve na vrhuncu sezone. Slednji se je izrazito kazal pri našem delu, saj smo dnevno imele tudi vsaka po 6 ali 7 terapij. Delo je bilo veliko krat naporno, potrebno je bilo veliko odrekanja, zgodnjega vstajanja, zajemalo pa je tudi veliko več kot le izvedbo tretmajev. Same smo namreč morale skrbeti za brisače, v veliki meri za čistočo velneškega centra, pomagale smo tudi v fitnesu, pospravljale kabine, pripravljale olja, maske in kreme, promovirale naše izdelke in storitve ob hotelskem bazenu in prodajale našo kozmetiko Anne Semonini. Delo je bilo zanimivo predvsem zaradi fantastične ekipe, s katero sem preživela poletje. Z vsako nastalo težavo smo se spopadle skupaj, se bodrile ob najtežjih trenutkih in se družile tudi izven delovnega mesta. Za druženje v naši vasi ni bilo veliko možnosti, na izbiro smo imeli nekaj lokalov in restavracij ter seveda plažo, na kateri smo preživeli največ časa. V Nea Potidei je tudi nekaj manjših trgovin, kjer smo si kupovali hrano, cerkev in lekarna, za kaj več pa je bilo potrebno obiskati sosednjo vas. V neposredni bližini se nahaja Nea Moudania, nekoliko večja vas, kjer so številne odlične restavracije, Nea Fokaia, ki je precej manjša od Potidee in ni veliko za početi ter Kallithea, najbolj znana vas zaradi številnih klubov. 

Halkidiki, predel Grčije, kjer sem živela je precej lep, veliko stvari lahko doživiš in vidiš, vendar so štirje prosti dnevi na mesec enostavno premalo, da bi lahko izkoristil vse, kar ti je ponujeno. Zavedam se, da sem v prvi vrsti prišla investirati v svoje znanje in prihodnost, slaba plat tega pa je, da je včasih utrujenost premagala željo po raziskovanju in odkrivanju novih krajev. Vsekakor menim, da sem izkoristila maksimalno, kar sem v tistih trenutkih lahko in sem res uživala letošnje poletje. Vesela sem, da sem imela priložnost videti toliko novega, se naučiti ogromno in spoznati grško kulturo, ki me je povsem prevzela. Grčija bo za vedno ostala v mojem spominu in z veseljem se bom še vračala. Morda celo spet naslednje poletje, saj so mi ponudili delo, ki sem ga opravljala že letos. Toliko priložnosti se mi je s to izkušnjo odprlo in dobila sem nekakšno dodatno vrednost, zaradi katere bo morda moje delo še toliko bolj cenjeno. Izkušnja je vsekakor nepozabna, vredna vsega napora, odrekanj, tveganj, strahov in z veseljem bi vse ponovila. Preden sem zapustila Slovenijo sem vsak dan skrbno spremljala koledar in odštevala dneve do ponovne vrnitve domov. Proti koncu praktičnega izobraževanja pa sem si želela, da se poletje ne bi nikoli končalo. Izkušnjo praktičnega izobraževanja priporočam, saj po slednji vidiš svet nekoliko drugače, naučiš se ceniti majhne stvari in od celotnega doživetja odneseš ogromno, tako osebno, kot tudi na profesionalnem področju. 

Valentina Belca, 2. letnik, študijski program Velnes

Delux za delux, Ikos Dassia*****, Grčija

Sem Maša Ogorevc, študentka 2. letnika Višje strokovne šole za gostinstvo in turizem Maribor. Letos sem se prav tako kot lani, za opravljanje obvezne prakse odločila za tujino, saj želim širiti svoje znanje na področju gastronomije in znanja tujih jezikov ter spoznati različne kulture. Odločila sem se za Grčijo in sicer za čudovit otok Krf. Prakso sem opravljala v Ikos Dassia*****.

Zaposleni so nas zelo lepo sprejeli, ves čas so nam bili pripravljeni svetovati in nam pomagati. Moje delovno mesto je bilo na Delux plaži, kamor so se prišli sprostiti gostje, ki so svoje počitnice preživljali v vilah. Na plaži sem opravljala veliko različnih del. Sprejemala sem naročila, prinašala sem hrano in pijačo, skrbela sem za velike postelje (Gazibo) in za vse želje gostov, ki so jih imeli v času, ko so se sproščali na naši plaži. Prav tako sem skrbela, da imajo vsi gosti takoj vodo in brisače. Ko sem imela čas sem poskrbela, da se gostje, ki so se odšli ohladiti v morje, vrnejo na čiste in pospravljene ležalnike oziroma postelje.

Vsaki delovni dan sem se naučila nekaj novega in zanimivega, prav tako, pa sem poskušala maksimalno izkoristiti svoje proste dneve. Vsak teden sem imela dva prosta dneva. Po navadi sem ju preživela v družbi prijateljev, s katerimi smo raziskovali prelep otok, njegove plaže, čudovita mesta in skrivne kotičke, ki jih ne bom nikoli pozabila. Prav tako sem spoznala veliko novih ljudi s katerimi smo v treh mesecih postali pravi prijatelji. V času mojega bivanja na Krfu sem se prav tako srečala z njihovo kulinariko. Najbolj mi bo ostal v spominu souvlaki, giros in pita kruh, ki ga jedo kot prilogo k glavni jedi. 

Praksa v tujini zame predstavlja super izkušnjo, odličen način nadgrajevanja znanja na raznih področjih in dober način spoznavanja novih izjemnih ljudi. Posebej se zahvaljujem gospodu Mitji Petelinu, Višji strokovni šoli za gostinstvo in turizem Maribor in Erasmus+ programu za omogočanje opravljanja prakse v Grčiji.

Maša Ogorevc, 2. letnik, študijski program Gostinstvo in turizem 

Vedno sončno ;) GF Fañabe****, Španija

S pomočjo Višje strokovne šole za gostinstvo in turizem Maribor in ERASMUS+ mobilnosti, sem tudi jaz dobila priložnost izkusiti praktično izobraževanje v tujini. V kolikor imate radi sončne dni, dobro hrano, gostoljubje in raznoliko pokrajino, vam definitivno priporočam, da obiščete Tenerife. 

Jaz sem imela to možnost in brez oklevanja sem se odločila, da želim to poletje preživeti na jugu Tenerifov v hotelu GF Fañabe. Bila sem del izjemne animacijske ekipe. Boljše odločitve ne bi mogla sprejeti. Delovnik, ki bi si ga želel vsak. Čez dan sem animirala otroke v Miniklubu. Pa tudi odrasle z aktivnostmi, kot so nogomet, minigolf, biljard, waterpolo, aerobika, bingo, namizni tenis, lokostrelstvo in podobno. Občasno pa smo za otroke pripravili tudi pena parti, minidisko v bazenu, poslikave obraza in podobne ustvarjalne vsebine. Vsak večer pa je bil čas za posebne nastope. Prirejali smo karaoke, povabili profesionalne akrobate, pevce, plesalce, cirkusante in čarodeje, ki so ob večerih navduševali goste. 2-3krat tedensko pa je za večerni spektakel poskrbela animacijska ekipa vključno z menoj. Predstavljali smo se v muzikalih, plesih in različnih igrah. 

Vse to pa ne bi zmogli brez energije, ki smo jo pridobili s tako zelo okusno hrano, ki smo je bili deležni v hotelu. Za vsak obrok nas je pričakal izjemen bife zelo pestre in na sto načinov pripravljene hrane. Navdušujoče je bilo spremljati, kako kuhar pred nami pripravlja meso. Ne bi mogla prehvaliti celotnega osebja, vključno z mojo ekipo. Že vse našteto me je povsem prepričalo, da je to idealen kraj za delo, pa tudi za zabavo. V svojih prostih dnevih sem veliko raziskovala po otoku. Obiskala sem sever otoka, kjer se nahaja glavno mesto Santa Cruz. Obiskala sem mnoge parke, bila pa sem tudi v tukaj najodmevnejšem in najbolj popularnem vodnem parku Siam Park. Obiskala sem različne čudovite plaže, najbližja pa je bila oddaljena 10 minut hoje, a je zaradi neskončne mivke in ostale lepote bila vredna obiska vsaj enkrat na teden.

Posebnosti otoka so tudi večerni bari, kjer se izvajajo tukaj zelo popularne karaoke. Tudi sama sem se preizkusila v petju, pa sem videla, da te tukaj ljudje ne gledajo po strani tudi, če nimaš posluha. In, da omenim - tukaj komarjev sploh ni. Sicer sem v 4.000 km oddaljen kraj odšla sama, pa tukaj niti približno nisem bila sama. Z vsemi člani animacijske ekipe, ki so povrh tega tudi mojih let, sem zgradila trdne prijateljske vezi. Družili smo se tudi izven dela. Skupaj smo odšli na plažo, pijačo, ples in podobno. Med bivanjem v tem hotelu pa sta mi družbo v sobi delali dve praktikantki iz Nemčije, ki sta tukaj bili iz istega razloga kot jaz. Ljudje tukaj so neizmerno prijazni, že način na katerega se pozdravijo izraža ljubezen (poljub na vsako lice). Tukajšnja kultura, ki sem jo sicer že poznala preden sem prišla sem, pa nikdar dejansko v praksi izkusila, je bila zame izjemna in nepozabna. Tukaj sem dobila ogromno izkušenj. Naučila sem se veliko novih stvari o gostoljubju, animaciji, turizmu, pa tudi nadgradila moje obstoječe znanje, ki sem ga pridobila med študijem. Izboljšala sem tudi znanje jezikov, kot so angleščina, nemščina in španščina. 

Želim se zahvaliti mentorju v hotelu, gospodu Sergiu in celotni moji ekipi, ki je poskrbela za prijetno bivanje, pomoč pri delu in dobro družbo.

Želim se zahvaliti ERASMUS+ mobilnosti, ki mi je s pomočjo donacije ponudila in omogočila potovati in se učiti v tujini. To je bila zame največja in najbogatejša izkušnja. ERASMUS+ mobilnost je meni, kot študentki, omogočila rasti tako na profesionalni, kot tudi na osebnostni ravni. Za vso pomoč se želim zahvaliti tudi koordinatorju na šoli, gospodu Mitji Petelinu, ki me je vodil in spremljal pri pripravah in tudi pri izvedbi mobilnosti.

Tamara Rožič, 2. letnik, študijski program Gostinstvo in turizem

Nismo bili ekipa ampak družina, Ikos Dassia*****, Grčija

Sem Luka Suhadolnik, študent 2. letnika višje šole za gostinstvo in turizem v Mariboru. V prvem letniku višje strokovne šole sem se odločil za praktično izobraževanje v Sloveniji, to šolsko leto pa sem se odločil, da bom praktično izobraževanje opravil v tujini. S šestimi sošolci smo se tako odločili, da se bomo prijavili na Erasmus+ razpis prakso na otoku Krf v Grčiji (Ikos Dassia*****). Pred dvema letoma se je namreč odprl 5 zvezdični resort v mestecu Dassia. Postavilo ga je podjetje Ikos, ki je zelo znano po celi Grčiji in ima zelo dober sloves. Erasmus+ komisija je odobrila vseh naših 6 prošenj in tako smo vsi skupaj 14. junija odleteli na majhen Grški otok. Ko smo iz letališča pobrali naše kovčke in odšli na vhod letališča, nas je pričakal uslužbenec iz oddelka HR (kadrovska) po imenu Kostas. Ker nas je bilo 6, smo potrebovali zraven Ikosovega službenega avta še taksi. Skupaj s Kostasom sta nas odpeljala do stanovanja, kjer smo bivali 3 mesece. Z nami so bili prijazni tudi partnerji podjetja, zaradi katerih smo imeli na voljo razne popuste. Najbolj prijazno pa je z nami od samega začetka podjetje, kjer smo delali, ki nam je nudilo tako hrano kot tudi prenočišče.

Ko so v Ikosu pripravili vso dokukmentacijo, smo imeli v oddelku HR tudi intervju z zato odgovorno osebo, ki nam je vsem šestim dodelila delovno mesto. Meni so dodelili delo v bifejski restavraciji imenovano »Sea Fleavors«. Restavracija je, kot celoten resort lepo in moderno urejena. Celoten sistem je zelo dobro organiziran, tako lahko vsak delovni proces poteka ne moteno. Na delo sem začel prihajati ob 14:30 in odhajati ob 23.00. Tam sem delal večinoma na večerjah, ki so se začele ob 18:30. Pred tem smo imeli čas, da smo pripravili restavracijo. V glavnem smo se razdelili v 5 različnih vlog: glavni natakar, pomočnik natakarja, tisti, ki deluje v ozadju in polira posodo in pribor, hostese, ki so goste pospremile do mize in »drink runner«, ki je vedno stregel pijačo, ki jo je naročil glavni natakar. Jaz sem bil v vlogi pomočnika in iz miz pobiral prazne krožnike in kozarce. Po približno 2 tednih sem začel že malce pogumno sprejemati kakšno naročilo. Po tem času me je vodja strežbe Leonidas napotil na plažo, naj poiščem nekoga po imenu Klaus. To pa z razlogom, da bom z njimi na delux plaži za njihove delux goste stregel a la carte večerje. Tam mi je bilo zelo všeč, saj je bila atmosfera z gosti in z osebjem zelo sproščena. Imeli smo največ 6 miz z največ 25 gosti. V bistvu je bil najtežji del celotne večerje pripravljanje le - te. Ampak tudi ta del smo si naredili zabaven. Po petih dnevih me je nadzornik »Fleavorsa« poslal, da poiščem osebo z imenom Dimitris Michalas. Po prihodu na bazenski bar oddelka »Sea«, sem izvedel, da je to nadzornik le - tega in da bo od sedaj to tudi moj nadzornik. Dejal mi je, da bom se ta teden uril za raznašalca hrane, saj je imel kolega Matic željo, da bi delal v restavraciji. Torej sem bil jaz njegova zamenjava. Prvi teden je bil v bazenskem baru zelo »rajski«, saj sem začel ob 14:30 in odšel iz sonca na malico ob 17:30, ker sem tisti teden še vedno delal in pripravljal za večerjo na plaži ob 18:00. 

Ob začetku tedna mi je Matic pokazal in povedal vse, kar sem v osnovi moral vedeti za pravilen potek dela. Dal mi je torej zelo dobro iztočnico. Po enem tednu sem na Viberju dobil prošnjo, da postanem del ekipe »Sea Pool Bar«. Bil sem zelo vesel, saj sem ta prestopni teden spoznal super ekipo in bil sem ponosen, da z njimi delam. Lina mi je rekla, da bo razumela, če se bom pritoževal, ko bomo sedeli na naši skupni terasi in se pogovarjali o svojem dnevu, saj je delo, ki ga bom opravljal zelo težko. Nisem se. Dalo mi je motivacijo, saj sem vedel, po preizkusu, da bom prav to z veseljem in ponosom opravljal - stregel ljudi na odprtem, na vročem mediteranskem soncu. Na začetku mi je bilo res težko ohraniti ravnotežje šestih porcelanastih krožnikov, ki sem jih moral na roki so pomočjo rame nositi na velikem lesenem pladnju imenovanem paramana. Nato sem z vsakim dnem postajal močnejši tako fizično, mentalno in kar program Erasmus+ omogoča... osebno. Razmišljati sem začel, da delo dejansko ne postaja lažje ampak, da sam postajam na teh treh področjih močnejši. Na delovnem mestu sem doživel padce, ampak so bili vzponi, ki sem jih doživel toliko večji. Naš nadzornik mi je celo dejal, da sem prišel, kot deček, ki bo odšel moški. Nato sem začel zraven tega opravljati tudi druge naloge in pomagati celotni ekipi za lažje delovanje. Resnično srečen sem, da sem lahko bil del ekipe, ki je skozi sezono pokazala sinergetično delovanje. »Sea pool bar« nismo ekipa ampak delujemo kot družina.

Zelo sem hvaležen, da sem del te izkušnje in še bolj počaščen, da me je komisija Erasmus+ zato sprejela. Vse zahvale gredo naši odlični VSGT Maribor, ki nam je za začetek te izkušnje ponudila odlično podlago. Hvaležen sem tudi gospodu Mitju Petelinu in profesoricama Brigiti Pavlič in Katji Zadravec, ki so me videli kot ustreznega kandidata za izmenjavo Erasmus+.


Luka Suhadolnik, 2. letnik, študijski program Gostinstvo in turizem

ST. MORITZ – HOTEL KEMPINSKI DES BAINS *****, Švica

Hotel Kempinski ponuja visok standard bivanja. Kulinarika je na visokem nivoju, prav tako usposobljenost osebja in tudi vsak prostor namenjen gostom.

Za prakso v tujini sem se odločil zaradi drugačne kulture, kulinarike predvsem pa zato, da pridobim čim več novega znanja s področja kuhinje. Prakso sem torej upravljal v glavni kuhinji hotela Kempinski. Dva meseca me je spremljal glavni šef kuhinje Matthias Schmidberger, ki je v letu 2015 pridobil svojo prvo Michelinovo zvezdico. Tako imenovana restavracija Ca d` Oro, ki spada med najboljših 20 restavracij v Švici, je to leto pridobila še Hornstein ranking (top 50 v Švici).

Delovni dnevi so potekali deljeno, od 9:00-14:00 popoldanska izmena pa od 16:00-23:00. V kuhinji sem spoznal veliko drugih ljudi iz drugih držav kot so na primer Italija, Madžarska, Španija, Rusija, Grčija, Hrvaška, prav tako pa zelo veliko ljudi iz Slovenije. Z vsemi sem imel zelo dober odnos, vsi smo bili kot ena velika družina in kljub temu, da so včasih bili dnevi naporni in ni šlo vse po načrtih smo vedno stopili vsi skupaj in skušali reševati stvari, da dosežemo zadan cilj, ZADOVOLJSTVO GOSTA. Moja delovna postaja so bile glavne jedi in servis hrane na izdajnem pultu. Ker sem se želel naučiti čim več stvari, sem prav tako bil sprejet na postaje predjedi, sladic in ostale postaje, kjer se je pripravljala hrana. Bival sem v Kempinski Staff house, ki je bil v celoti prenovljen tako, da sem imel prav tako zelo udobno in urejeno bivališče.

 V centru St Moritza je veliko znamenitosti, veliko naravnih in kulturnih dediščin, tako da sem si res lahko pogledal marsikaj. Najboljše v Švici so pa razgledi iz gorovij, ki se razprostrejo na vse strani.

Tako kot zimske gore nad morjem pripeljejo smučarje pozimi, je jezero v dolini v središču pozornosti za mnoge poletne obiskovalce. Približno dva kilometra od vasi St. Moritz Dorf, na vzhodni strani jezera so hoteli z restavracijami in kavarnami, najljubše postaje za sprehajalce po poti, ki sledi celotni obrežni obali. Od hotela Meierei je še en kilometer do hotela Staz in restavracije Staz na vzhodni obali jezera. Od tu je ura hoje po gozdnih poteh do Celerine ali mirne alpske vasice Pontresina.

Zelo sem bil zadovoljen z izkušnjo, ki sem je bil deležen. Gre za enkratno in nepozabno doživetje, ki ga priporočam vsem študentom! Omeniti gre, da Švica ni del Erasmus+ programa in mi VSGT Maribor ni mogla nuditi dodatne finančne pomoči. Kljub temu sem mesečno prejemal 2200 CHF kar je za praktično izobraževanje zelo dobra nagrada.

Aljaž Rampre, 2. letnik, študijski program Gostinstvo in turizem.
 

Več nas je bolje je ;), Ikos Dassia*****. Grčija

Pozdravljeni. Moje ime je Nik Mitić in sem študent 2. letnika Višje šole za gostinstvo in turizem Maribor. V tem letniku sem se odločil, da se na praktično izobraževanje odpravim v Grčijo, kjer sem preživel 3 lepe mesce. V Grčijo sem se odpravil z Luko Sahodolnikom, Lino Ogorevc, Mašo Ogorevc, Maticem Petričem in Erazmom Ocvirkom, ki so moji sošolci. Delali smo sicer v pet zvezdičnem all inclusive resortu Ikos Dassia. Za ta kraj smo se odločili potem, ko je predstavnica tega hotela prišla na našo šolo in ga predstavila. Bili smo vsi zelo navdušeni.

Ko smo prišli iz letališča so nas lepo sprejeli s taksijem, ki nas je popeljal do samega apartmaja, kjer smo stanovali tri mesce. Apartmaji so bili razdeljeni tako, da smo skupaj stanovali po tri. Naslednji dan so nam pokazali sam hotel. Pogledali smo si, kje je HR pisarna, kjer smo si uredili vso dokumentacijo in kjer smo vedno lahko prišli iskati napotke. Pokazali so nam tudi kantino za zaposlene, kjer smo imeli na voljo 3 tople obroke na dan.

Sledili so tudi posamezni intervjuji, na osnovi katerih so nam kasneje uredili delovna mesta. Dodelili so mi delavno mesto v Flavours bifeju. Tukaj sem preživel večino svojega delovnega časa. Prvi dan sem se spoznal s svojo ekipo in managerjem. Celotna ekipa je bila zelo v redu in so me lepo sprejeli. V sam bife smo lahko hkrati sprejeli 300 ljudi. Delalo se je tako, da je gost prišel do mize in smo ga postregli in nato, ko se je odpravil, smo mizo pospravili in pripravili za nove goste. Nekaj časa sem preživel tudi na Dinner on the beach, kjer so gostje imeli večerjo na peščeni plaži v romantičnem vzdušju. Delal sem tudi v teatru, kjer pa se je stregla samo pijača in so gostje med tem uživali v raznih gledaliških showih.

V vseh 3 mescih sem se naučil veliko novih stvari, saj še nisem nikoli pred tem delal v all inclusive hotelu oziroma resortu, kjer so vse stvari vključene v ceno. Naučil sem se kako stopiti do gosta, kako gosta postreči, kako uporabljati angleščino v vsakodnevnem življenju. Zelo mi je všeč, da sem prišel sem, saj sedaj vidim, kako tako veliki hoteli oziroma resorti delujejo. Spoznal sem tudi veliko novih zanimivih in prijaznih ljudi, s katerimi sem se tudi spoprijateljil. Skupaj smo tudi v prostem času preživeli veliko lepih dni in si med tem ogledali otok Krf.

Zelo rad bi se zahvalil Erasmus+ programu, Mitji Petelinu in Višji šoli za gostinstvo in turizem Maribor za to priložnost.

Nik Mitić, 2. letnik, Gostinstvo in turizem

Tudi v Švici se švica ;), HOTEL KEMPINSKI DES BAJNS *****

Sem Miha Ekart, študent VSGT Maribor in kot mnogi drugi študenti naše šole sem se tudi sam odpravil na praktično izobraževanje v tujino. Moje praktično izobraževanje je potekalo v Švici, natančneje v St. Moritz-u. V veliko pomoč pri pridobivanju praktičnega izobraževanja mi je vsekakor bila tudi šola VSGT Maribor. Destinacija je sicer znana kot rojstno mesto zimskega turizma in je kar dvakrat gostila zimske olimpijske igre, St. Moritz pa je izjemno privlačno mesto tudi med poletjem, ko je potekala moja praksa.

Med poletjem ima majhno vidno turistično usmerjeno mesto s številnimi razkošnimi hoteli, zanimivo ponudbo za turiste iz vsega sveta. Na mojem delovnem mestu v vsekakor enem izmed najboljših hotelov na destinaciji, Grand Hotel Des Beins Kempinski, smo za turiste med drugim poskrbeli tako, da so le ti imeli dostop do javnega transporta brezplačno preko hotela. Na videz ne tako pomemben podatek pa je za turiste odprl vrata v celovito odkrivanje destinacije. Ker St. Moritz z svojimi visokimi vrhovi in čudovito gorsko naravo privablja predvsem športnike in sprehajalce je za ta segment gostov izjemno pomembna mobilnost na destinaciji. Hoteli v St. Moritz-u se uvrščajo med najboljše v Švici, kar dokazujejo tudi tako majhne podrobnosti, kot so priprava vozovnic za gosta, da se ta nebi obremenjeval z iskanjem prodajaln v centru mesta. 

Moje delovno mesto v hotelu je večinoma prestavljal F&B (strežba), na lastno željo so me za nekaj časa tudi vključili v delo na recepciji. F&B pa je preširok pojem, da bi razumeli moje delo, saj med poletjem v hotelu obstajajo tri različne restavracije in bar. Restavracija v kateri sem delal sam v samem bistvu ni restavracija, temveč več-namenska dvorana za posebne dogodke. V njej, njeni enako veliki pomožni dvorani in dveh pomožnih sobah, smo to poletje gostili več kot 240 premožnih židovskih gostov iz celega sveta, ki imajo pri svojem jedilniku posebne zahteve, hrana namreč more biti kosher (posebna oblika prehranjevanja, ki jo opisuje židovska verska knjiga). Da je hrana kosher, se v restavraciji nikoli ne smeta istočasno nahajati pribor s katerim jedo mlečne izdelke in pribor za mesne izdelke (prav tako se te vrste živil med seboj nikakor ne mešajo) iz tega razloga smo imeli velike logistične težave, saj smo konstantno morali paziti, da se nepravilnosti ne dogajajo, pa naj gre samo za desertno žlico. Prav tako se nihče od natakarjev ni smel dotikati vina, saj je tako vino postalo ne-kosher. Pravila na sveti dan v tednu – sobota, so bila še strožja. Gostje niso smeli uporabljati nobenih naprav, ki porabljajo ali ustvarjajo energijo, iz tega razloga tudi v kuhinji in v strežbi nismo smeli uporabljati nobenih naprav, ki delujejo na elektriko. Gostje pa so natakarje prosili, da smo jim odirali steklenice za vode ipd. Obstajal je še cel kup drugih strogih pravil, ki so iz evropske kulture morda bizarne na prvi vidik. Pomemben podatek je, da so ti gostje zaradi vseh prilagoditev osebja na njihove prošnje (zgradili smo celo sinagogo) in pravila, ki jim jih pripisuje njihova sveta knjiga, povprečno na noč za osebo plačevali več kot dvojno ceno povprečnega gosta.

Vsi strahovi pred tako specializirano strežbo pa so zbledeli ob kontaktu s strankami, ki so od prve do zadnje bile prav prijetne in skrbne osebe. Velikokrat se mi je namreč pripetilo, da so me gosti ob vsakem srečanju povprašale kako sem, kaj sem počel danes, kako sem se imel.

Zelo sem bil zadovoljen z izkušnjo, ki sem je bil deležen. Gre za enkratno in nepozabno doživetje, ki ga priporočam vsem študentom! Omeniti gre, da Švica ni del Erasmus+ programa in mi VSGT Maribor ni mogla nuditi dodatne finančne pomoči. Kljub temu sem mesečno prejemal 2200 CHF kar je za praktično izobraževanje zelo dobra nagrada.

Miha Ekart, 1. letnik, študijski program Gostinstvo in turizem. 

Najboljši resort na svetu, Ikos Dassia*****, Grčija

Pozdravljeni, moje ime je Matic Drozg Petrovič in sem študent VSGT Maribor, ki mi je tudi omogočila sodelovanje v Erasmus+ mobilnosti za opravljanje prakse na otoku Krf v Grčiji. Ob veliki pomoči Mitje Petelina sem se odločil za hotel Ikos Dassia*****, ki je po ocenah Tripa Advisorja trenutno najboljši pet zvezdični resort na svetu. Praksa se je pričela, ko sem 14. 6. 2019 odletel v Grčijo, kjer so nas lepo sprejeli, nam ponudili prenočišče ter nam v eni uri predstavili vizijo, managment ter delo v Ikos resortih.

Tako se je moja praksa začela in moje prvo delovno mesto je bilo ˝food runner˝, kar pomeni, da sem bil natakar, ki je skrbel za hrano zgradbe Sea ob bazenu ter na plaži. Po približno enem mesecu so me prestavili v osrednjo hotelsko restavracijo imenovano Sea Flavors. Delo v restavraciji je razdeljeno na štiri postaje, katere imajo vsaka po enega natakarja ter njegovega pomočnika. Na začetku, dokler nisem dobil občutka kako delo poteka, sem bil pomočnik in kasneje sem s pridnim delom ter trudom postal natakar in se začel podrobneje ukvarjati z gosti in njihovimi željami. Vendar sem v kratkem postal še del ekipe, ki je opravljala ˝Dinner on the beach˝, na kratko to je večerja, ki se vsak večer odvija na peščeni plaži pred obema zgradbama resorta. Čeprav hotel vsebuje le all inclusive paket je večerja namenjena deluxe gostom, to so gosti, ki so bili pripravljeni za svoje počitnice plačati še nekoliko več kot ostali gostje. Ker pa želi hotel vendarle poskrbeti za vse goste, je večerja možna tudi za ostale goste, vendar z doplačilom 150€ po osebi. Torej je bil moj delavnik od 9:00 do 11:30 v osrednji restavraciji, kjer sem stregel zajtrk ter kasneje od 17:30-23:30, ko sem stregel večerjo na plaži. Nekaj časa sem še pomagal na otoku Vidos, ki je prav tako del resorta s svojo restavracijo, kamor pripeljejo vsak večer goste s ladjo. Kljub napornemu urniku ter zelo vročemu soncu, sem imel čas za raziskovanje otoka ter za zabavo.


Če se dotaknem turističnih znamenitosti otoka Krf, lahko rečem, da se na otoku Krf, z vsemi plažami, klifi, Sisijevo palačo in manjšimi mesti, potovanji s ladjicami, odkrivanju jam ter seveda z veliko mero zabave za mlade, za vsako dušo nekaj najde. Ne smem pozabiti omeniti seveda slavnega gyrosa, ter tzatziki omake, katerima seveda pristajata grška solata ter ˝pita bread˝ (tanke rezine kruha v obliki trikotnika na koncu še malo zapečenega na žaru), zraven se še posebej prileže kakšen kozarec grškega vina in za sladico še en kratek požirek ouzota.

Za na konec bi se še enkrat rad zahvalil VSGT Maribor, Erasmus+ mobilnosti ter Mitji Petelinu za nepozabno doživetje ter odlično odskočno desko za mojo nadaljnjo poklicno pot. Seveda pa vse skupaj ne bi bilo tako nasmejano, veselo, doživeto ter enostavno, če ob meni ne bi bilo izvrstnih prijateljev ter sošolcev (Lina in Maša Ogorevc, Luka Suhadolnik, Erazem Ocvirk ter Nik Mitić), s katerimi sem preživel čudovite doživetje, ki bo za vedno ostalo v mojem spominu.

Matic Drozg Petrovič, 2. letnik, študijski program Gostinstvo in turizem.

Popolnoma nov resort Ikos Aria*****, Grčija

V študijskem letu 2018/2019 sem se odločil del svojega obveznega praktičnega izobraževanja opraviti v sklopu Erasmus+ programa študentske mobilnosti. Izbrana destinacija opravljanja moje poletne prakse je bila Grčija, natančneje otok Kos. Za prakso v tujini sem se odločil, ker se mi je zdela dobra priložnost za krajše obdobje videti in izkusiti življenje v tujini. Prakso sem opravljal v podjetju Ikos Aria*****, ki je »all inclusive« hotel ocenjen s petimi zvezdicami. Gre za popolnoma nov hotel, ki je svoja vrata odprl šele maja letos. 

Hotel ima osem restavracij in osem barov. Sam sem delal v strežbi restavracije Ouzu. Omenjena restavracija je v hotelu med najbolj obiskanimi, dnevno jo obišče med 350 in 400 ljudi, ponuja pa zajtrk, kosilo, večerjo ter večerjo na plaži. Hrana, ki jo restavracija ponuja je modernizirana, tradicionalna grška kulinarika, večerja in kosilo sta ponujena v obliki samopostrežnega bifeja, večerji z različnima jedilnikoma sta pa »a la carte«.

 Moj običajni delovni dan se je pričenjal ob 13.00 uri z servisom kosila, kjer je bilo večinoma gostom potrebno postreči le pijačo z redkimi izjemami posebnih naročil hrane izven redne ponudbe ali posebnih prehrambnih omejitev gostov. Po strežbi kosila se nadaljevala priprava restavracije za večerjo, ki se je začenjala ob 18.30 uri. Delovni dan se je običajno zaključil okoli 23.00 ure zvečer. 

Otok Kos, ki spada med dodekaneške otoke je po površini približno trikrat večji od mojega domačega Maribora ima pa le tretjino stalnega prebivalstva. Sam sem bival v mestecu Kardamena, od hotela v katerem sem delal oddaljena približno 25 km. Kardamena je drugo največje mesto na otoku, ki ne ponuja prav dosti znamenitosti ampak ogromno tipičnih turističnih ponudnikov hrane in pijače. V samem centru je dokaj očitno, da večino poletnega prebivalstva predstavljajo sezonski delavci hotelov na otoku ali pa turisti kateri so pretežno Britanci. Seveda pa ker gre za otok v Grčiji je potrebno omeniti tudi, da voda ni pitna, kar ne predstavlja velikega problema. Velik problem otoka so konstante težave z elektriko in vodo, ki ju večkrat ni bilo tudi cel dan ali dva.

Če povzamem celotno poletje je Erasmus+ mobilnost izkušnja, ki bi jo priporočil vsem, ki imajo to možnost. Gre za zanimive tri mesece, čeprav sam nisem zadovoljen z izbiro destinacije ali izbranim podjetjem vseeno ne obžalujem odločitve za ta način opravljanja praktičnega izobraževanja.

Aleš Manačinski, 2. letnik, študijski program Gostinstvo in turizem.

7 restavracij 1 resort, Ikos Dassia*****, Grčija

Moje ime je Lina Ogorevc in sem študentka drugega letnika na VSGT Maribor. Šola, ne samo, da je odlična, ponuja tudi možnosti za pridobivanje praktičnih sposobnosti. Ena od teh je tudi opravljanje prakse v tujini, saj šola sodeluje s Erasmus+ programom, kar študentom omogoči pridobivanje življenjskih izkušenj in osebne rasti. Za opravljanje prakse v tujini sem se odločila za Grčijo, otok Krf, v pet zvezdičnem all inclusive resortu, imenovanem Ikos Dassia. Gostje imajo v ceno bivanja vključeno vso hrano, tudi obroke v a la carte restavracijah ( 7 restavracij – francoska, italijanska, tajska, dve grški in dve restavraciji z tematskimi večeri) in pa vso pijačo in hrano v barih. Resort ima tudi imenitno restavracijo na drugem manjšem otoku, imenovanem Vidos, kamor imajo tudi organiziran prevoz z ladjico.

 

Moje delovno mesto je bilo v baru ob bazenu in morju, delala pa sem kot natakarica. Ena največjih slabosti na tem delovnem mestu je bila, da smo stregli v plastičnih kozarcih, zaradi večje varnosti otrok, in kozarci so se ob večjem sunku vetra takoj prevrnili. Je pa bil to tudi razlog, da smo se večkrat pozabavali na tuj račun. Ljudje s katerimi sem delala, so zelo odprte narave in seveda zelo veliko govorijo, zato sem se takoj počutila dobro sprejeto. S časom smo postali zelo dobri prijatelji in delavnik je tekel dvakrat hitreje.

Naučila sem se veliko novih stvari npr. mešanje novih koktajlov, imeti dober odnos do gostov, govorjenje tujih jezikov, sprejemanje večje odgovornosti in še bi lahko naštevala. Naučila sem se tudi nekaj grških besed, kar mi je doživetje v tuji državi naredilo še lepše. Tudi moj delavnik mi je bil zelo všeč, saj sem delala od 14:30 do 23:00, kar pomeni da sem se največjemu soncu vsaj za hip umaknila. Ob deževnih dneh, se je moje delovno mesto premaknilo v lobby bar, kjer smo, hvala bogu, stregli v steklenih kozarcih in je tako postrežba zgledala zelo lepo. Ob ponedeljkih se je pri našem baru vedno odvijala zabava v belem, kar pomeni da so morali vsi gost imeti bela oblačila, odvijala se je tudi živa glasba in bilo je imenitno vzdušje. Pozabila sem omeniti, da je ta resort all inclusive, kar pomeni da imajo gostje vse vključeno v ceno. Krf ponuja zelo veliko skritih kotičkov vrednih ogleda. Od vseh skritih plaž, dostopnih samo z ladjico, starega in novega mesta, čudovitih jam in čarobno izoblikovanih klifov.

Krf ponuja tudi izjemno hrano (gyros pita, tzatziki omaka, suvlaki, grški jogurt z medom, grška solata...) in pijačo (ouzo, grška odlična vina, metaxa,..). seveda pa ne smemo pozabiti nočnega življenja. Krf je skoraj v celoti prepreden z različnimi klubi in bari, zato je bila včasih odločitev težka, ali gremo delati ali ne, vendar je na koncu vedno zmagal razum in misel na to, za kaj smo sploh prišli sem. 

Še enkrat bi se rada zahvalila naši šoli in Erasmus+ mobilnosti, da sem sploh dobila to priložnost in pa seveda gospodu Mitju Petelinu, ki nam je stal ob strani 24 ur na dan in nam to izkušnjo naredil zares nepozabno in prijetno. Res sem zelo vesela, da sem vse to preživela s svojimi prijatelji in sošolci (Maša Ogorevc, Matic Drozg Petrovič, Luka Suhadolnik, Erazem Ocvirk in Nik Mitič) saj so mi to pot napolnili s smehom, pozitivno energijo in z odličnimi nepozabnimi spomini.

Lina Ogorevc, 2. letnik, študijski program Gostinstvo in turizem.