V mesecu aprilu sem v sklopu programa Erasmus+ odpotovala v Litvo, v Vilno, kjer sem študente Menedžmenta organizacij in študente Turizma poučevala nemški jezik. Pomembno je vedeti, da ti študentje običajno nimajo predhodnega stika z nemščino, tukaj je manj nemško govorečih turistov, nemški kanali na televiziji so zanje novost, tudi v srednji šoli je velika redkost. Prav tako podobnosti z nemščino, ki jih poznamo mi, tam ni. Tako se učenje na univerzi začne z osnovami in študentje počasi napredujejo. Učenje je bilo zame zabavno, saj sta bili skupini majhni in so imeli vsi študentje približno enak nivo znanja. Zelo dobro so tudi sodelovali. Njihova predavateljica, Violeto Žemaitiene, me je toplo sprejela in najin odnos je bil od prvega trenutka prijateljski, morda nič kaj »hladno nemški« kot bi morda pričakovali pri dveh učiteljicah nemščine.
Samo mesto Vilna me je presenetilo. Je mesto z več kot 550.000 prebivalci, a sploh ne daje tako »masovnega« vtisa. Je kot Maribor, samo da ima 5-krat več prebivalcev, če se malce pošalim. Prav tako so nam ljudje precej podobni. Niso glasni, so prijazni, tudi melodija njihovega jezika mi je bila domača, čeprav gre za baltski in ne slovanski jezik. »Jeruzalem severa«, kot je mesto poimenoval Napoleon, je čisto, urejeno mesto z razgibano zgodovino, veliko gozdovi in vodami.
Podobnosti sem našla tudi v kuhinji. Močne mesne jedi, mlečni izdelki in kruh s kumino so me spominjali na domačo kuhinjo. Preseneti morda videz Šaltibarščiai - hladne juhe iz rdeče pese, s koromačem, kumaro in kefirjem, saj je roza barve. Okus je enako nežen kot barva in si jo bom poleti pogosteje pripravila, za ohladitev. Tudi cepelini – krompirjevi cmoki, polnjeni z mletim mesom ali skuto so slastni.
Vendar pa sem opazila pomembno razliko. V Vilni je nestrinjanje z vojno v Ukrajini in Putinom močno poudarjeno in vseprisotno. Celo dorski stebri mestne hiše so bili odeti v barve ukrajinske zastave. Rumeno-modra je povsod: ukrajinske zastave so izobešene ob muzejih, galerijah in upravnih zgradbah. Kot bi bili v Ukrajini. Litovci povedo, da so bili v 20. stoletju okupirani (od Rusov). Od začetka 19. stoletja do 1990 so bili, s prekinitvami, pod rusko oblastjo. Zato je morda njihov odpor in strah lažje razumeti. So baltski narod, kar radi poudarijo. Vsekakor tako zanimivega mesta nisem pričakovala in obisk priporočam vsem vedoželjnim.
