Islandska saga

Islandija je dežela, kjer se srečujeta vulkanski ogenj in led tisočletnih ledenikov. Za turiste je postala posebej zanimiva po izbruhu vulkana Eyjafjallajökull leta 2010, ki je za nekaj časa ustavil tudi letalski promet nad Evropo. Po tem dogodku je Islandija beležila le nekaj več kot pol milijona letnih prihodov, do predkoronskih let pa je ta številka narasla že čez 2 milijona. Ključni magnet Islandije je narava, ki je tako prvinska, edinstvena in drugačna, da pritegne tudi mnoge filmske ustvarjalce, bila pa je tudi »učni poligon« astronavtom, ki so prvi pristali na luni.

V začetku julija smo s pomočjo programa Erasmus+ obiskali našo partnersko institucijo Framhaldsskólinn í Austur-Skaftafellssýslu (FAS) na čudoviti Islandiji. Namen našega obiska je bilo delovno srečanje, ki ga zaradi korone nismo mogli izvesti prejšnje leto. 

Naš projektni partner FAS se nahaja v mestu Höfn, ki je od glavnega mesta Reykjavik oddaljen približno 450 km. Slednje pomeni, da smo do partnerske institucije morale prevoziti skoraj 500 kilometrov slikovitega islandskega zlatega kroga. Tako smo na poti lahko opazovale manjše vulkanske vrhove, nenavadno pokrajino, poraščeno z lišaji in travniki, na katerih se pasejo islandski poniji, ovce in koze. Občudovale smo veliko slapov, med njimi tudi znana Seljalandsfoss in Skogafoss, pa svetovno znano plažo črnega peska Reynisfjara, izbruhe vročega gejzirja in ledeniško laguno Jökulsárlón, ki se nahaja na čelu ledenika Breiðamerkurjökull v južnem delu narodnega parka Vatnajökull.

Partnerska institucija FAS je izjemno dobro povezana s svojim lokalnim okoljem. Ponudba programov FAS tako delno temelji na potrebah skupnosti, npr. usposabljanje alpinističnih inštruktorjev in tečaji za pomorske inženirje. S strani FAS sta nas gostila predvsem Eyjólfur Guðmundsson, ravnatelj šole, ter Hulda Laxdal Hauksdóttir, pomočnica ravnatelja, vodja projektov ter vaditeljica joge in čuječnosti.

Posebno pozornost smo namenili izobraževanju na področju pohodništva in alpinizma, ki ga na FAS izvajajo od leta 2010. Mnogi študenti, ki so končali ta program, zdaj delajo kot vodniki po gorah/ledenikih, nekateri med njimi pa so ustanovili lastno lokalno podjetje in se specializirali za vodenje pustolovskih potovanj. Šola že vrsto let poudarja uveljavljanje izobraževanja odraslih na trgu dela, npr. prek sodelovanja s skupnostjo, podjetji in malimi in srednje velikimi podjetji, ki delujejo na področju avanturističnega ali naravnega turizma. Zaradi mnogoterih izkušenj, ki jih ima MIC VSGT na omenjenem področju, smo sklenili nadaljevati naše sodelovanju tudi znotraj omenjenih programov. 

Velik del območja okoli mesta Höfn predstavlja Hornafjörður, ki se nahaja znotraj nacionalnega parka Vatnajökulsþjóðgarður, enega največjih nacionalnih parkov v Evropi. Vatnajökulsþjóðgarður obsega približno 12.000 kvadratnih kilometrov, kar je približno 12 % celotne površine Islandije. Glavna gospodarska panoga v mestu je ribištvo (predvsem škampi), predelava rib in turizem, ki je zadnja leta v porastu.

Gostitelji so nas seznanili s primeri dobrih praks, kjer lokalni gostinci v svojo ponudbo učinkovito vključujejo filozofijo kratkih dobaviteljskih verig, ki temeljijo na sezonskih živilih. Islandska tradicionalna kulinarika je namreč zelo odvisna od lokalnih živil, ki so odraz okolja in iznajdljivosti prebivalstva. Nujno je zato potrebno okusiti vsaj 6 jedi, ki jih domačini izpostavljajo kot izjemne.

Islandski škampi

Izjemno okusne glavonožce sicer domačini imenujejo kar jastog, vendar so po videzu in okusu bolj podobni jadranskim škampom. Turisti jih zelo radi naročajo v obliki goste kremne juhe ali pa pečene na žaru s prilogo iz zelenjave in krompirja. Seveda je potrebno okusiti tudi druge morske sadeže in islandske ribe, med katerimi zagotovo izstopa polenovka.

Hakárl

Je meso morskega psa, ki ga odlikuje nenavaden okus po zorjenem siru in amonijaku. Meso sivega morskega psa za to, da postane užitno, namreč kar nekaj časa fermentirajo. Domačini ga nato najraje uživajo pozimi kot majhen prigrizek s kozarcem domačega destilata brennivin. Prigrizek, ki vam bo zagotovo orosil oko, je Anthony Bourdain sicer označil kot najbolj strašljivo in neokusno jed, ki jo je imel priložnost okusiti.

Islandska jagnjetina

Sodi zagotovo med najbolj pogosto uživano vrsto mesa na Islandiji. Reja drobnice je logična posledica prostranih travnikov in kakovostne paše, ki omogoča humano in prosto rejo. Črede živali so majhne, njihov habitat pa pravljično dopolnjuje izjemna narava. Tradicija vzgoje ovac je na Islandiji dolga že dobro tisočletje. Kakovost mesa drobnice pa je zagotovljena z zaščito. Meso jagnjetine največkrat ponudijo pečeno v pečici s preprosto zelenjavno prilogo. Poleti pa jo nadomesti peka na žaru, saj Islandci ljubijo piknike in pripravo hrane na prostem. V skladu z zeleno filozofijo se skrbno uporabijo tudi notranji organi živali. Posebna poslastica pa je pečena ovčja glava.

Bomboni z lakrico

Okus po sladkem korenu (lakrici) je nekaj, kar močno označuje islandsko tradicijo izdelave čokolade in bonbonov. Skandinavska obsedenost s to črno delikateso je namreč zelo prisotna tudi v tej otočni državi. Inventivnost islandskih kreatorjev sladkih okusov nima mej. Lakrico tako najdemo v gumijastih bonbonih, pralinah, tablicah čokolade, kosmičih pa tudi v sladoledih in jogurtih.

Od kitov do ptičev

Zaradi izoliranosti Islandije in naravnih pogojev, ki ne omogočajo tradicionalnega kmetovanja, je islandska prehrana polna nenavadnih živil. Med drugim je na Islandiji (omejeno) še vedno dovoljen kitolov (brazdasti kit) ter lov na posamezne vrste divjih ptičev (mormoni). Meso omenjenih živali za podaljšanje obstojnosti pogosto prekadijo. Zaradi pestre populacije številnih vrst ptic se je razvil tudi svojevrsten lov na ptičja jajca, ki jih posamezniki v alpinistični opremi nabirajo na klifih obal.

Vulkanski lava kruh

Geotermalna energija predstavlja pomembno dodano vrednost vulkanskega otoka. Termalni izviri vode so se tako skozi čas uporabljali tudi za pripravo hrane. Peka rženega kruha v sipinah, obdanih z izviri vroče vode, tako predstavlja zanimivo tradicijo, ki se kot turistična privlačnost izvaja še danes. Enostavno testo zamesijo iz ržene moke, karamele, sode bikarbone in sirotke. Nato pa testo vsujejo v neprodušno kovinsko posodo, ki jo zakopajo v vroči pesek. Po 24 urah “peke” je kruh pripravljen za postrežbo. Islandci z njim tradicionalno postrežejo maslo ali pa zaseko iz ovčje maščobe.

 Šport in velnes po islandsko

Islandci v svetu športa veljajo za dobre športnike (verjetno zaradi vikinških genov, op.av.), kar smo opazili na vsakem koraku. V vsakem kraju so bazeni in nogometna igrišča, pokrite dvorane. Tako kot mi hodimo na Pohorje ali bližnje hribe, imajo tudi oni blizu glavnega mesta Reykjavik svojo goro Mt. Esja, kjer srečujemo ogromno gorskih tekačev (beri: ko te prehitevajo). Tudi v samem glavnem mestu smo med našimi pohajkovanji srečevale lokalne tekače, celo tekača z majico ljubljanskega maratona. Islandija ponuja cel spekter možnosti za zunanje športne aktivnosti od trekinga po ledenikih do jahanja islandskih konj, vožnje s kajaki med ledenimi gorami po ledeniških lagunah, obiska notranjosti vulkana, poletov s padali, vožnje z motornimi sanmi, skratka poskrbljeno je za vse kategorije ljudi – za tiste, ki si želijo le preprost sprehod do slapa, in tiste, ki želijo naval adrenalina. Islandija res ponuja 3-A turizem: adrenalisko, aktivno, avanturistično. Za zahtevnejše ture, trekinge in dejavnosti se seveda priporoča strokovno vodenje, ki se ponuja praktično na vsakem koraku, in, kar še veliko pove o Islandcih in gibanju, je to, da imajo bazen v vsaki vasi na otoku.

Torej, če greste na Islandijo po športne aktivnosti, zagotovo ne boste razočarani, ampak po športu se prileže tudi dobra regeneracija, ki jo Islandci tudi sami veliko koristijo in to je namakanje v toplih geotermalnih bazenih, kjer je v vodi prijetnih 40 stopinj, medtem ko zunanje temperature ne presegajo 10–12 stopinj. Najbolj znano turistično kopališče je Blue lagoon, ki se ponaša s posebno barvo vode; tukaj imaš občutek, kot da plavaš v mleku. Ker je to kopališče blizu letališča, je zelo zanimivo za turiste, preden se vkrcajo na letalo in je zelo zasedeno, zato potrebujete rezervacijo. Ponujajo različne pakete – za doplačilo osnovni ceni dobite še razne storitve od privat tuša do nege telesa. V Reykjaviku pa ne smete izpustiti obiska Sky lagoon, kjer je voda dosti bolj bistra in je kopališče manj oblegano. Po pogovoru s Hulda Laxdal, predavateljico iz partnerske šole FAS iz Höfna, smo dobili vpogled v njihovo dojemanje pojma velnes, ki je dobro počutje, uživanje v naravi in veliko gibanja

Višja strokovna šola za gostinstvo in turizem Maribor

Andreja Alič, Tanja Angleitner Sagadin, Tatjana Klakočar, Jerneja Lešnik, Mojca Polak

Življenje je prekratko...

V prihodnosti si zelo želim potovati, zato sem sprejela odločitev, da praktično izobraževanje v študijskem letu 2021/22 opravim v tujini preko Erazmus+ programa. Moja prva izbira je bila Islandija in druga Španija a od podjetij, ki sem jih kontaktirala nisem dobila dobrih odgovorov.  Tako sem se  15.6 v zgodnjih jutranjih urah  s sošolko Patricijo odpravila  proti Zadru, ki je tako postal moj “dom” za naslednja dva meseca. 

Prakso sem opravljala v pet zvezdičnem hotelu Iadera, ki se nahaja na polotoku Punta Skala. V hotelu so bili delavci iz celega sveta, iz Rusije, Italije, Nemčije, Slovenije… Moje delovno mesto je bilo na Spa recepciji. Njihov spa velja za enega največjih in najboljših spajev na Hrvaškem. Spa v hotelu je zelo velik in je razdeljen na dva dela in sicer beli in črni del in na začetku sem se večkrat skoraj izgubila. Prvih nekaj tednov je bilo najtežjih saj sem prvič delala na recepciji poleg tega pa sem spoznala veliko novih ljudi, in si morala na hitro  zapomniti veliko novih podatkov, da bi delo potekalo karseda gladko. Na začetku sem skrbela zato, da je recepcija vedno izgledala urejeno in da so imeli gostje vedno na voljo svežo vodo in sveže brisače. Kasneje pa sem začela tudi rezevirati masaže in ostale tretmaje in kmalu sem bila že samostojna pri delu. Najbolj me je bilo strah zaradi jezika saj pred tem nisem govorila hrvaško, toda moji strahovi so bili odveč saj sem imela super sodelavce, ki so mi pri tem pomagali. Moji sodelavki pa sta bili tudi maserki Tina in Lea iz Tajske. Bilo ju je prav zanimivo in smešno opazovati, ko sta se učili hrvaščino. Ko sem bila prosta, sem s Patricijo večkrat odšla v center mesta, kjer sva na stojnicah kupovali spominke, si privoščili pečeno koruzo in občudovali čudovite sončne zahode. Ker je bilo ves čas lepo vreme sem veliko časa preživela tudi na plaži. 

Čeprav Zadar ni bila moja prva izbira sem vesela, da sem se odločila preživeti poletje v Dalmaciji. Celotna izkušnja mi je bila zelo všeč saj sem se naučila veliko novega tako na strokovnem kot na osebnem področju. Postala sem bolj samozavestna in ugotovila, da je življenje prekratko, da ne bi izkoristila takšnih priložnosti. Eramus+ bi priporočala vsem, saj se boste vrnili domov z veliko več znanja o svojem poklicu, življenju in najpomembnejše spoznali boste sebe.

Tajda Kosem

"Če mislite, da temu niste kos, verjemite mi, ste, in to še bolj, kot si mislite!"

Med poletjem v študijskem letu 2021/22 sem se s kolegico odpravila na Erasmus+ praktično izobraževanje v tujino. Tega sem si želela že od prejšnjega leta, saj sem si zelo želela na Islandijo, vendar se mi ta želja žal ni uresničila zaradi Covid-19 in pomanjkanja odziva podjetij. Ker tudi letos to ni šlo skozi, sem se odločila, da vseeno tega leta ne bom preživela doma in tako sem se odločila za destinacijo Zadar na Hrvaškem, predvsem zato, da bi poletje preživela na morju. 

Ko sem prišla, ni bilo novo okolje in novi ljudje zmeda samo zame, temveč skoraj za vse moje sodelavce in sodelavke, saj sem prišla na destinacijo ravno ta dan, ko se je na novo odprl prenovljen Falkensteiner Family Hotel Diadora. Čez čas se je seveda vse to uredilo in smo vsi padli v nov ritem dela. Ker sem na smeri turizem, sem si želela delati v turizmu in sicer na recepciji v hotelu. To področje mi je bilo takrat še neznano in želela sem ga izkusiti. Na začetku so me dali na Wellness&Spa recepcijo, kjer sem precej hitro osvojila vse postopke ter delo in tako že želeli, da bi delala na glavni recepciji. Ker sem bila z delom zadovoljna in ker imam tudi sama najraje Wellness&Spa predel, ko pridem v hotel, sem se odločila, da bom ostala kar tam. Že po nekaj dneh dela so mi zaupali dovolj, da sem bila lahko sama na delovnem mestu, brez pomoči. Nisem si mislila, da se bom tako ujela v tem delu, saj sem mislila, da so gostje zahtevni, pa vendarle niso tako. Če mislite, da temu niste kos, verjemite mi, ste, in to še bolj, kot si mislite. Če imaš motivacijo in željo, ti lahko uspe vse (tudi obvladanje najbolj zahtevnega gosta).

V teh dveh mesecih, ki sem jih tam preživela, pa se nisem naučila samo veščin, potrebnih za delovno mesto, kot je npr. komunikacija z gosti, komunikacija z nadrejenimi itd., ampak sem tudi preizkušala sama sebe in svoje sposobnosti, kako delovati v novem in neznanem okolju in s svojo osebnostjo ter delovanje v nekem sistemu, ki ga nisem bila navajena z novimi sodelavci, ki govorijo v tujem jeziku. Povem lahko, da je bila to za mene ena izmed neprecenljivih življenjskih izkušenj, katere ne bom nikoli pozabila in iz katere sem se zelo veliko naučila, predvsem tudi njihovega jezika. To znanje bom prenašala še naprej v upanju, da se tudi drugi kaj naučijo in se podajo na podobno izkušnjo preko Erasmus+ programa. To ni bilo prvič, da sem se podala na tako doživetje in upam, da tudi ne zadnjič, saj sem vedno domov prišla mnogo bolj izučena in z veliko več izkušnjami.

Patricija Škofič