Islandska saga

Islandija je dežela, kjer se srečujeta vulkanski ogenj in led tisočletnih ledenikov. Za turiste je postala posebej zanimiva po izbruhu vulkana Eyjafjallajökull leta 2010, ki je za nekaj časa ustavil tudi letalski promet nad Evropo. Po tem dogodku je Islandija beležila le nekaj več kot pol milijona letnih prihodov, do predkoronskih let pa je ta številka narasla že čez 2 milijona. Ključni magnet Islandije je narava, ki je tako prvinska, edinstvena in drugačna, da pritegne tudi mnoge filmske ustvarjalce, bila pa je tudi »učni poligon« astronavtom, ki so prvi pristali na luni.

V začetku julija smo s pomočjo programa Erasmus+ obiskali našo partnersko institucijo Framhaldsskólinn í Austur-Skaftafellssýslu (FAS) na čudoviti Islandiji. Namen našega obiska je bilo delovno srečanje, ki ga zaradi korone nismo mogli izvesti prejšnje leto. 

Naš projektni partner FAS se nahaja v mestu Höfn, ki je od glavnega mesta Reykjavik oddaljen približno 450 km. Slednje pomeni, da smo do partnerske institucije morale prevoziti skoraj 500 kilometrov slikovitega islandskega zlatega kroga. Tako smo na poti lahko opazovale manjše vulkanske vrhove, nenavadno pokrajino, poraščeno z lišaji in travniki, na katerih se pasejo islandski poniji, ovce in koze. Občudovale smo veliko slapov, med njimi tudi znana Seljalandsfoss in Skogafoss, pa svetovno znano plažo črnega peska Reynisfjara, izbruhe vročega gejzirja in ledeniško laguno Jökulsárlón, ki se nahaja na čelu ledenika Breiðamerkurjökull v južnem delu narodnega parka Vatnajökull.

Partnerska institucija FAS je izjemno dobro povezana s svojim lokalnim okoljem. Ponudba programov FAS tako delno temelji na potrebah skupnosti, npr. usposabljanje alpinističnih inštruktorjev in tečaji za pomorske inženirje. S strani FAS sta nas gostila predvsem Eyjólfur Guðmundsson, ravnatelj šole, ter Hulda Laxdal Hauksdóttir, pomočnica ravnatelja, vodja projektov ter vaditeljica joge in čuječnosti.

Posebno pozornost smo namenili izobraževanju na področju pohodništva in alpinizma, ki ga na FAS izvajajo od leta 2010. Mnogi študenti, ki so končali ta program, zdaj delajo kot vodniki po gorah/ledenikih, nekateri med njimi pa so ustanovili lastno lokalno podjetje in se specializirali za vodenje pustolovskih potovanj. Šola že vrsto let poudarja uveljavljanje izobraževanja odraslih na trgu dela, npr. prek sodelovanja s skupnostjo, podjetji in malimi in srednje velikimi podjetji, ki delujejo na področju avanturističnega ali naravnega turizma. Zaradi mnogoterih izkušenj, ki jih ima MIC VSGT na omenjenem področju, smo sklenili nadaljevati naše sodelovanju tudi znotraj omenjenih programov. 

Velik del območja okoli mesta Höfn predstavlja Hornafjörður, ki se nahaja znotraj nacionalnega parka Vatnajökulsþjóðgarður, enega največjih nacionalnih parkov v Evropi. Vatnajökulsþjóðgarður obsega približno 12.000 kvadratnih kilometrov, kar je približno 12 % celotne površine Islandije. Glavna gospodarska panoga v mestu je ribištvo (predvsem škampi), predelava rib in turizem, ki je zadnja leta v porastu.

Gostitelji so nas seznanili s primeri dobrih praks, kjer lokalni gostinci v svojo ponudbo učinkovito vključujejo filozofijo kratkih dobaviteljskih verig, ki temeljijo na sezonskih živilih. Islandska tradicionalna kulinarika je namreč zelo odvisna od lokalnih živil, ki so odraz okolja in iznajdljivosti prebivalstva. Nujno je zato potrebno okusiti vsaj 6 jedi, ki jih domačini izpostavljajo kot izjemne.

Islandski škampi

Izjemno okusne glavonožce sicer domačini imenujejo kar jastog, vendar so po videzu in okusu bolj podobni jadranskim škampom. Turisti jih zelo radi naročajo v obliki goste kremne juhe ali pa pečene na žaru s prilogo iz zelenjave in krompirja. Seveda je potrebno okusiti tudi druge morske sadeže in islandske ribe, med katerimi zagotovo izstopa polenovka.

Hakárl

Je meso morskega psa, ki ga odlikuje nenavaden okus po zorjenem siru in amonijaku. Meso sivega morskega psa za to, da postane užitno, namreč kar nekaj časa fermentirajo. Domačini ga nato najraje uživajo pozimi kot majhen prigrizek s kozarcem domačega destilata brennivin. Prigrizek, ki vam bo zagotovo orosil oko, je Anthony Bourdain sicer označil kot najbolj strašljivo in neokusno jed, ki jo je imel priložnost okusiti.

Islandska jagnjetina

Sodi zagotovo med najbolj pogosto uživano vrsto mesa na Islandiji. Reja drobnice je logična posledica prostranih travnikov in kakovostne paše, ki omogoča humano in prosto rejo. Črede živali so majhne, njihov habitat pa pravljično dopolnjuje izjemna narava. Tradicija vzgoje ovac je na Islandiji dolga že dobro tisočletje. Kakovost mesa drobnice pa je zagotovljena z zaščito. Meso jagnjetine največkrat ponudijo pečeno v pečici s preprosto zelenjavno prilogo. Poleti pa jo nadomesti peka na žaru, saj Islandci ljubijo piknike in pripravo hrane na prostem. V skladu z zeleno filozofijo se skrbno uporabijo tudi notranji organi živali. Posebna poslastica pa je pečena ovčja glava.

Bomboni z lakrico

Okus po sladkem korenu (lakrici) je nekaj, kar močno označuje islandsko tradicijo izdelave čokolade in bonbonov. Skandinavska obsedenost s to črno delikateso je namreč zelo prisotna tudi v tej otočni državi. Inventivnost islandskih kreatorjev sladkih okusov nima mej. Lakrico tako najdemo v gumijastih bonbonih, pralinah, tablicah čokolade, kosmičih pa tudi v sladoledih in jogurtih.

Od kitov do ptičev

Zaradi izoliranosti Islandije in naravnih pogojev, ki ne omogočajo tradicionalnega kmetovanja, je islandska prehrana polna nenavadnih živil. Med drugim je na Islandiji (omejeno) še vedno dovoljen kitolov (brazdasti kit) ter lov na posamezne vrste divjih ptičev (mormoni). Meso omenjenih živali za podaljšanje obstojnosti pogosto prekadijo. Zaradi pestre populacije številnih vrst ptic se je razvil tudi svojevrsten lov na ptičja jajca, ki jih posamezniki v alpinistični opremi nabirajo na klifih obal.

Vulkanski lava kruh

Geotermalna energija predstavlja pomembno dodano vrednost vulkanskega otoka. Termalni izviri vode so se tako skozi čas uporabljali tudi za pripravo hrane. Peka rženega kruha v sipinah, obdanih z izviri vroče vode, tako predstavlja zanimivo tradicijo, ki se kot turistična privlačnost izvaja še danes. Enostavno testo zamesijo iz ržene moke, karamele, sode bikarbone in sirotke. Nato pa testo vsujejo v neprodušno kovinsko posodo, ki jo zakopajo v vroči pesek. Po 24 urah “peke” je kruh pripravljen za postrežbo. Islandci z njim tradicionalno postrežejo maslo ali pa zaseko iz ovčje maščobe.

 Šport in velnes po islandsko

Islandci v svetu športa veljajo za dobre športnike (verjetno zaradi vikinških genov, op.av.), kar smo opazili na vsakem koraku. V vsakem kraju so bazeni in nogometna igrišča, pokrite dvorane. Tako kot mi hodimo na Pohorje ali bližnje hribe, imajo tudi oni blizu glavnega mesta Reykjavik svojo goro Mt. Esja, kjer srečujemo ogromno gorskih tekačev (beri: ko te prehitevajo). Tudi v samem glavnem mestu smo med našimi pohajkovanji srečevale lokalne tekače, celo tekača z majico ljubljanskega maratona. Islandija ponuja cel spekter možnosti za zunanje športne aktivnosti od trekinga po ledenikih do jahanja islandskih konj, vožnje s kajaki med ledenimi gorami po ledeniških lagunah, obiska notranjosti vulkana, poletov s padali, vožnje z motornimi sanmi, skratka poskrbljeno je za vse kategorije ljudi – za tiste, ki si želijo le preprost sprehod do slapa, in tiste, ki želijo naval adrenalina. Islandija res ponuja 3-A turizem: adrenalisko, aktivno, avanturistično. Za zahtevnejše ture, trekinge in dejavnosti se seveda priporoča strokovno vodenje, ki se ponuja praktično na vsakem koraku, in, kar še veliko pove o Islandcih in gibanju, je to, da imajo bazen v vsaki vasi na otoku.

Torej, če greste na Islandijo po športne aktivnosti, zagotovo ne boste razočarani, ampak po športu se prileže tudi dobra regeneracija, ki jo Islandci tudi sami veliko koristijo in to je namakanje v toplih geotermalnih bazenih, kjer je v vodi prijetnih 40 stopinj, medtem ko zunanje temperature ne presegajo 10–12 stopinj. Najbolj znano turistično kopališče je Blue lagoon, ki se ponaša s posebno barvo vode; tukaj imaš občutek, kot da plavaš v mleku. Ker je to kopališče blizu letališča, je zelo zanimivo za turiste, preden se vkrcajo na letalo in je zelo zasedeno, zato potrebujete rezervacijo. Ponujajo različne pakete – za doplačilo osnovni ceni dobite še razne storitve od privat tuša do nege telesa. V Reykjaviku pa ne smete izpustiti obiska Sky lagoon, kjer je voda dosti bolj bistra in je kopališče manj oblegano. Po pogovoru s Hulda Laxdal, predavateljico iz partnerske šole FAS iz Höfna, smo dobili vpogled v njihovo dojemanje pojma velnes, ki je dobro počutje, uživanje v naravi in veliko gibanja

Višja strokovna šola za gostinstvo in turizem Maribor

Andreja Alič, Tanja Angleitner Sagadin, Tatjana Klakočar, Jerneja Lešnik, Mojca Polak

Življenje je prekratko...

V prihodnosti si zelo želim potovati, zato sem sprejela odločitev, da praktično izobraževanje v študijskem letu 2021/22 opravim v tujini preko Erazmus+ programa. Moja prva izbira je bila Islandija in druga Španija a od podjetij, ki sem jih kontaktirala nisem dobila dobrih odgovorov.  Tako sem se  15.6 v zgodnjih jutranjih urah  s sošolko Patricijo odpravila  proti Zadru, ki je tako postal moj “dom” za naslednja dva meseca. 

Prakso sem opravljala v pet zvezdičnem hotelu Iadera, ki se nahaja na polotoku Punta Skala. V hotelu so bili delavci iz celega sveta, iz Rusije, Italije, Nemčije, Slovenije… Moje delovno mesto je bilo na Spa recepciji. Njihov spa velja za enega največjih in najboljših spajev na Hrvaškem. Spa v hotelu je zelo velik in je razdeljen na dva dela in sicer beli in črni del in na začetku sem se večkrat skoraj izgubila. Prvih nekaj tednov je bilo najtežjih saj sem prvič delala na recepciji poleg tega pa sem spoznala veliko novih ljudi, in si morala na hitro  zapomniti veliko novih podatkov, da bi delo potekalo karseda gladko. Na začetku sem skrbela zato, da je recepcija vedno izgledala urejeno in da so imeli gostje vedno na voljo svežo vodo in sveže brisače. Kasneje pa sem začela tudi rezevirati masaže in ostale tretmaje in kmalu sem bila že samostojna pri delu. Najbolj me je bilo strah zaradi jezika saj pred tem nisem govorila hrvaško, toda moji strahovi so bili odveč saj sem imela super sodelavce, ki so mi pri tem pomagali. Moji sodelavki pa sta bili tudi maserki Tina in Lea iz Tajske. Bilo ju je prav zanimivo in smešno opazovati, ko sta se učili hrvaščino. Ko sem bila prosta, sem s Patricijo večkrat odšla v center mesta, kjer sva na stojnicah kupovali spominke, si privoščili pečeno koruzo in občudovali čudovite sončne zahode. Ker je bilo ves čas lepo vreme sem veliko časa preživela tudi na plaži. 

Čeprav Zadar ni bila moja prva izbira sem vesela, da sem se odločila preživeti poletje v Dalmaciji. Celotna izkušnja mi je bila zelo všeč saj sem se naučila veliko novega tako na strokovnem kot na osebnem področju. Postala sem bolj samozavestna in ugotovila, da je življenje prekratko, da ne bi izkoristila takšnih priložnosti. Eramus+ bi priporočala vsem, saj se boste vrnili domov z veliko več znanja o svojem poklicu, življenju in najpomembnejše spoznali boste sebe.

Tajda Kosem

"Če mislite, da temu niste kos, verjemite mi, ste, in to še bolj, kot si mislite!"

Med poletjem v študijskem letu 2021/22 sem se s kolegico odpravila na Erasmus+ praktično izobraževanje v tujino. Tega sem si želela že od prejšnjega leta, saj sem si zelo želela na Islandijo, vendar se mi ta želja žal ni uresničila zaradi Covid-19 in pomanjkanja odziva podjetij. Ker tudi letos to ni šlo skozi, sem se odločila, da vseeno tega leta ne bom preživela doma in tako sem se odločila za destinacijo Zadar na Hrvaškem, predvsem zato, da bi poletje preživela na morju. 

Ko sem prišla, ni bilo novo okolje in novi ljudje zmeda samo zame, temveč skoraj za vse moje sodelavce in sodelavke, saj sem prišla na destinacijo ravno ta dan, ko se je na novo odprl prenovljen Falkensteiner Family Hotel Diadora. Čez čas se je seveda vse to uredilo in smo vsi padli v nov ritem dela. Ker sem na smeri turizem, sem si želela delati v turizmu in sicer na recepciji v hotelu. To področje mi je bilo takrat še neznano in želela sem ga izkusiti. Na začetku so me dali na Wellness&Spa recepcijo, kjer sem precej hitro osvojila vse postopke ter delo in tako že želeli, da bi delala na glavni recepciji. Ker sem bila z delom zadovoljna in ker imam tudi sama najraje Wellness&Spa predel, ko pridem v hotel, sem se odločila, da bom ostala kar tam. Že po nekaj dneh dela so mi zaupali dovolj, da sem bila lahko sama na delovnem mestu, brez pomoči. Nisem si mislila, da se bom tako ujela v tem delu, saj sem mislila, da so gostje zahtevni, pa vendarle niso tako. Če mislite, da temu niste kos, verjemite mi, ste, in to še bolj, kot si mislite. Če imaš motivacijo in željo, ti lahko uspe vse (tudi obvladanje najbolj zahtevnega gosta).

V teh dveh mesecih, ki sem jih tam preživela, pa se nisem naučila samo veščin, potrebnih za delovno mesto, kot je npr. komunikacija z gosti, komunikacija z nadrejenimi itd., ampak sem tudi preizkušala sama sebe in svoje sposobnosti, kako delovati v novem in neznanem okolju in s svojo osebnostjo ter delovanje v nekem sistemu, ki ga nisem bila navajena z novimi sodelavci, ki govorijo v tujem jeziku. Povem lahko, da je bila to za mene ena izmed neprecenljivih življenjskih izkušenj, katere ne bom nikoli pozabila in iz katere sem se zelo veliko naučila, predvsem tudi njihovega jezika. To znanje bom prenašala še naprej v upanju, da se tudi drugi kaj naučijo in se podajo na podobno izkušnjo preko Erasmus+ programa. To ni bilo prvič, da sem se podala na tako doživetje in upam, da tudi ne zadnjič, saj sem vedno domov prišla mnogo bolj izučena in z veliko več izkušnjami.

Patricija Škofič

Vilna v aprilu

V mesecu aprilu sem v sklopu programa Erasmus+ odpotovala v Litvo, v Vilno, kjer sem študente Menedžmenta organizacij in študente Turizma poučevala nemški jezik. Pomembno je vedeti, da ti študentje običajno nimajo predhodnega stika z nemščino, tukaj je manj nemško govorečih turistov, nemški kanali na televiziji so zanje novost, tudi v srednji šoli je velika redkost. Prav tako podobnosti z nemščino, ki jih poznamo mi, tam ni. Tako se učenje na univerzi začne z osnovami in študentje počasi napredujejo. Učenje je bilo zame zabavno, saj sta bili skupini majhni in so imeli vsi študentje približno enak nivo znanja. Zelo dobro so tudi sodelovali. Njihova predavateljica, Violeto Žemaitiene, me je toplo sprejela in najin odnos je bil od prvega trenutka prijateljski, morda nič kaj »hladno nemški« kot bi morda pričakovali pri dveh učiteljicah nemščine.

Samo mesto Vilna me je presenetilo. Je mesto z več kot 550.000 prebivalci, a sploh ne daje tako »masovnega« vtisa. Je kot Maribor, samo da ima 5-krat več prebivalcev, če se malce pošalim. Prav tako so nam ljudje precej podobni. Niso glasni, so prijazni, tudi melodija njihovega jezika mi je bila domača, čeprav gre za baltski in ne slovanski jezik. »Jeruzalem severa«, kot je mesto poimenoval Napoleon, je čisto, urejeno mesto z razgibano zgodovino, veliko gozdovi in vodami.

Podobnosti sem našla tudi v kuhinji. Močne mesne jedi, mlečni izdelki in kruh s kumino so me spominjali na domačo kuhinjo. Preseneti morda videz Šaltibarščiai - hladne juhe iz rdeče pese, s koromačem, kumaro in kefirjem, saj je roza barve. Okus je enako nežen kot barva in si jo bom poleti pogosteje pripravila, za ohladitev. Tudi cepelini – krompirjevi cmoki, polnjeni z mletim mesom ali skuto so slastni.

Vendar pa sem opazila pomembno razliko. V Vilni je nestrinjanje z vojno v Ukrajini in Putinom močno poudarjeno in vseprisotno. Celo dorski stebri mestne hiše so bili odeti v barve ukrajinske zastave. Rumeno-modra je povsod: ukrajinske zastave so izobešene ob muzejih, galerijah in upravnih zgradbah. Kot bi bili v Ukrajini. Litovci povedo, da so bili v 20. stoletju okupirani (od Rusov). Od začetka 19. stoletja do 1990 so bili, s prekinitvami, pod rusko oblastjo. Zato je morda njihov odpor in strah lažje razumeti. So baltski narod, kar radi poudarijo. Vsekakor tako zanimivega mesta nisem pričakovala in obisk priporočam vsem vedoželjnim.

Opatija 4ever! (Hrvaška)

V obdobju od 17. 10. 2021 do 24. 10. 2021 sva se, strokovna sodelavka iz računovodstva Mirjam Brdnik in predavatelj naše šole doc. ddr. Lazar Pavić, udeležila Erasmus+ izmenjave z namenom usposabljanja na Univerzi v Reki, Fakulteti za management v turizmu in hotelirstvu v Opatiji. V luči zeleno – digitalno – kakovostno sva svoje potovanje opravila z vlakom, ki naju je za nekaj več kot 13 evrov pripeljal v Opatijo, ki ji z razlogom pravijo »kraljica Jadrana« in »Nica na Jadranu«. 

Na Fakulteti za management v turizmu in hotelirstvu sva opravila strokovno praktično usposabljanje, se seznanila z delovanjem fakultete, procesi za zagotavljanje kakovosti in ponudbo sodobnih učnih vsebin. V prostem času sva spoznavala znamenitosti Opatije in okolice. Gre za mesto z najdaljšo turistično tradicijo na vzhodni obali Jadrana. Opatija je bila prva, ki je na Jadranu uvedla turistično statistiko, in sicer že leta 1883. Prvi opatijski hotel Kvarner je bil zgrajen leta 1884 tik ob obali, in sicer z avstrijskim kapitalom. Sledili so mu še drugi in danes ima Opatija okrog dvajset hotelov ter številne gostinske in športno-rekreacijske objekte. Sloves Opatije je segal daleč po Evropi. Kot elitno turistično središče je Opatija od nekdaj gostila ugledne obiskovalce, od filmskih zvezd do kraljev. Midva sva se imela res kraljevsko! 

"Potuj in spoznavaj kulture ter jezike", Ikos Dassia*****, Grčija

Sem Hana Strnad, študentka prvega letnika Višje strokovne šole za gostinstvo in turizem Maribor, program Gostinstvo in turizem. Letos smo se skupaj s še dvema prijateljicama odločile, da se prijavimo na Erasmus+ in sicer v Grčijo. 

Moje popotovanje se je začelo 5. junija, ko sem z letalom pristala na sončnem Krfu. Dokler niso uredili vseh dokumentov, da sem lahko začela delat, sem imela čudovite počitnice. Počasi je prišel dan, ko sem začela z delom. Seveda sem prvi dan bila zelo živčna, saj nisem vedela, kaj vse me čaka. Delala sem kot pomočnica natakarica v grški restavraciji z imenom Ouzo. Za zajtrk in večerjo smo imeli a la carte ponudbo, za kosilo pa bife (žar). Prvih nekaj dni je bilo zelo napornih, ampak sčasoma smo se imeli prav super, saj sem imela najboljšega managerja in najboljše sodelavce. Res smo bili zelo dober tim, vsi smo bili povezani med sabo, res smo se imeli super. 

Tu sem spoznala veliko novih prijateljev, s katerimi smo se zelo dobro razumeli in skupaj preživeli ogromno lepih trenutkov. Zelo sem vesela, da sem imela priložnost opravljati praktično izobraževanje v Grčiji, saj sem bolje spoznala njihovo kulturo, jezik, kulinariko in predvsem ljudi. 

Erasmus+ bi priporočala vsakomur, ki ima željo potovati, spoznati druge kulture, jezik, se naučiti veliko novega in pridobiti veliko izkušenj. Moram povedati tudi to, da sama nisem imela veliko izkušenj z delom v restavraciji, saj sem načeloma bolj usmerjena v turizem, ne toliko v gostinstvo. Ampak to, da nisem imela izkušenj, ni bil problem, saj so mi tam vse razložili, pokazali in mi pomagali, zato naj vas ne bo strah se prijaviti na Erasmus+.

Hana Strnad

"Moje najkrajše poletje", Ikos Dassia*****, Grčija

Sem Neža Pavlič, študentka 2. letnika Višje strokovne šole za gostinstvo in turizem Maribor. Če sem čisto iskrena, se najprej na Erasmus+ izmenjavo sploh nisem želela prijaviti, ampak po napornem obdobju, ki smo ga imeli s Covidom, sem se odločila, da je čas za spremembo okolja in se še zadnji čas prijavila. Prvih nekaj dni po prihodu na Krf smo imeli prostih. Ta čas smo izkoristili za raziskovanje otoka in njegovih skritih kotičkov. Kar kmalu sem opazila, da je njihov način življenja popolnoma drugačen od takšnega, kot smo ga navajeni mi. 

Po nekaj dneh »počitnic« smo uredili vso potrebno dokumentacijo in napočil je čas za delo. Na začetku sem delala samo na Sky main pool. Sčasoma pa so me začeli pošiljati tudi v druge dele hotela, kot so Sky lobby, teatro, Sea lobby, Sky gelateria …  Na vseh delovnih mestih (razen v sladoledarni) pa sem imela naziv pomočnica natakarja. 

Prvih nekaj dni je bilo seveda težkih, preden sem se navadila na novo okolje in način dela, vendar so me sodelavci toplo sprejeli medse in mi pomagali z vsem potrebnim, da sem se kar se da hitro navadila na delo. Na začetku sem bila predvsem drink passo, da sem se naučila vseh številk na bazenu in na plaži. Nato pa so mi že dovolili, da tudi sama sprejemam naročila gostov. Moje najljubše delovno mesto je bilo seveda na plaži ob morju. Tam so bili gosti še posebej prijazni. Spoznala sem res ogromno ljudi iz celega sveta. 

Poleg vsega dela in dolgih urnikov pa sem stkala tudi ogromno prijateljstev, s katerimi smo preživeli zares najboljše in najkrajše poletje. Takšno izkušnjo bi res priporočala vsem!

Neža Pavlič

"Star Performer", Sani Resort*****, Grčija

Sem Zala Brumen in sem študentka 2. letnika programa Gostinstvo in turizem. Vedno sem si želela iti v Grčijo, zato je bila to še prav posebna priložnost. Delala sem v Sani resortu, ki se nahaja na polotoku Halkidiki in je eden najboljših resortov na svetu. Delala sem v Sani marini, v restavraciji Vosporos. 

Moje delo je bilo dokaj razgibano kot na primer: pripravljanje pogrinjkov, pripravljanje pijač, postrežba hrane in pijače, deserviranje, poliranje, čiščenje restavracije itd. Delo je bilo zelo naporno in težko, še posebej zato ker sem delala cele dneve na soncu in vročini. Ker pa ves trud, ki sem ga vložila v moje delo ni bil neopažen, sem prejela certifikat za Star Performer. Ta certifikat mi bo pomagal pri naslednji moji zaposlitvi, saj je to zelo velika nagrada. 

Vesela pa sem tudi, da nisem šla na to noro izkušnjo sama, da sem imela tam moje sošolce. Seveda pa sem tam tudi spoznala veliko novih prijateljev, ki so mi polepšali poletje.

Zala Brumen

"Moje nepozabno poletje!", Sani Resort*****, Grčija

Sem Nina Milošič, študentka 2. letnika programa Gostinstvo in turizem na Višji strokovni šoli za gostinstvo in turizem Maribor. Zelo rada potujem in odkrivam nove stvari, zato sem se odločila za praktično izobraževanje v tujini. Tako sem se 21. 6. 2021 odpravila na grški polotok Halkidiki, kjer sem opravljala prakso v hotelu Sani Dunes, ki je eden izmed hotelov v luksuznem Sani Resortu. Delala sem v restavraciji Fresco. Fresco je restavracija, ki ponuja bogato izbiro italijanske hrane. Jedi je ustvaril kuhar z Michelinovo zvezdico Ettore Botrini, ki sem ga imela tudi čast spoznati.

Moj delavnik je potekal od 15. do 23. ure. Tako sem ob treh najprej odšla pomagat v drugo restavracijo Sani Market, kjer sem pomagala pri strežbi kosil in pripravljanju miz. Kasneje sem odšla v Fresco, kjer sem pripravila vse za strežbo večerij, saj je Fresco restavracija, ki je odprta samo zvečer. Večino časa sem delala kot pomočnica natakarice, sprva sem hodila v bar po pijačo za goste, kasneje pa sem lahko pomagala pri strežbi hrane. Velikokrat sem bila tudi hostesa. Delo mi je bilo zelo všeč, naučila sem se veliko o strežbi v 5-zvezdičnih hotelih. Imela sem prekrasne sodelavce, ki so me zelo lepo sprejeli. V teh treh mesecih smo skupaj postali družina, saj smo vedno skrbeli drug za drugega. Vseskozi sem se trudila, da sem dala vse od sebe in se kar se da največ naučila. Prav tako sem izboljšala tudi svojo angleščino. Naučila sem se tudi nekaj grških besed, ki sem jih pri pogovoru s sodelavci z veseljem uporabljala. Izkušnja je bila res nepozabna, spoznala sem veliko novih ljudi, ki so postali moji dobri prijatelji, spoznala sem grško kulturo in način življenja, ki je v veliko stvareh drugačen od našega. Vse to je bila zame življenjska izkušnja. 

Zelo sem vesela in pa tudi ponosna nase, da sem se udeležila Erasmus+ izmenjave, stopila sem iz svoje cone udobja in ugotovila, da se med novimi ljudmi hitro znajdem. Doživela sem veliko nepozabnih stvari, odkrivala sem skrite kotičke Halkidikija, spoznala veliko novih prijateljev in opravljala delo, ki mi je bilo v veselje. 

Rada bi se zahvalila gospodu Mitji Petelinu za vso pomoč in Višji strokovni šoli za gostinstvo in turizem za to izjemno priložnost. Praktično izobraževanje v tujini res priporočam vsem, saj je to izjemna izkušnja, ki je nikoli ne pozabiš.

Nina Milošič, študentka 2. letnika 

"Moja najboljša odločitev", Ikos Dassia*****, Grčija

O opravljanju prakse v tujini sem premišljevala že na začetku študijskega leta, sama končna odločitev pa se je zgodila le nekaj minut pred iztekom roka za prijavo na Erasmus+ mobilnost. Imela sem veliko skrbi, večino zaradi COVID-19 situacije, vendar lahko rečem, da je bila to ena izmed najboljših odločitev, kar sem jih sprejela, in jo priporočam vsem, ki imajo to možnost. 

Erasmus+ mobilnost me je poleti 2021 peljala v Grčijo na otok Krf. Grčijo sem si izbrala, saj je bila že dolgo na mojem seznamu držav, ki si jih močno želim obiskati. Svoje praktično izobraževanje sem opravljala v Hotelu Ikos Dassia, v restavraciji Kerkyra. Glede na to, da se bolj nagibam v smer turizem in nisem imela velikih izkušenj z delom v gostinstvu, sem bila prepričana, da bom imela težave prilagoditi se in osvojiti znanja, vendar sem bila prijetno presenečena. Vsi so bili zelo prijazni in so me sprejeli medse ter mi ponudili pomoč, kjer sem jo potrebovala. Seveda je vsak začetek težak, vendar kar hitro sem postala del ekipe in sčasoma sem lahko prevzela tudi več odgovornosti. 

Moj delovni dan je bil zelo pester in večino časa sem delala tako, da sem bila v restavraciji za zajtrk, kosilo in večerjo. Poleg mojega dela kot pomočnica natakarja so mi predstavili tudi dela na drugih področjih in me v nekatera tudi osnovno uvedli (bar, passo food, passo drink, hostesa …). Naučila sem se dela pod pritiskom in boljše komunikacije z gosti. Kerkyra je po mojem mnenju najboljša in najlepša restavracija v hotelu in tudi za svojo ekipo lahko rečem, da ne bi mogla imeti boljše. V teh treh mesecih sem pridobila ogromno novih znanj in izkušenj, spoznala nove prijatelje in kulturo ter okusila novo hrano. Stanovala sem v Hotelu Jason v kraju Ipsos. Kar mi je bilo najbolj všeč, je bilo to, da smo imeli plažo čisto blizu, le nekaj minut hoje vstran. Ipsos je poln majhnih marketov, restavracij in barov, ki smo jih v treh mesecih imeli čas raziskati. Ob prostih dnevih smo hodili na izlete, na plažo ali v center otoka, v mesto Krf, kjer imajo prečudovite ulice polne stojnic z izdelki z otoka.

Ana Žugič

"Novo poglavje" Ikos Dassia*****, Grčija

Sem Uroš Amon, študent 2. letnika Višje strokovne šole za gostinstvo in turizem Maribor. Vedno so me zanimale tuje države, kako poteka delo pri njih, ali so delovne razmere enake kot pri nas, kako je življenje drugje … V tem letu sem imel možnost izkoristiti življenjsko priložnost in tako sem se tudi odpravil na Erasmus+ praktično izobraževanje v Hotel Ikos Dassia na otoku Krf.

Letos je bila Covid situacija zelo čudna, zato nisem bil prepričan, če se mi bo želja uresničila. Vendar je bilo na koncu vse po mojih željah. 6. 6. 2021 sem se tako odpravil na otok Krf, natančneje v mesto Dassia, kjer sem delal, ter mesto Ipsos, kjer sem živel. V prvih trenutkih nisem dojemal stvari, ampak so me mentorji in zaposleni sprejeli več kot odlično. V prvem tednu sem imel nekaj časa za raziskovanje otoka, medtem ko smo čakali na vso potrebno dokumentacijo. Nato je prišel čas za delo, delal sem kot bartender v Sky main pool ter Sky deluxe pool, po potrebi sem delal tudi v ostalih barih, kot so Theater, Sky lobby bar ter Sea lobby bar. Praktično sem spoznal skoraj vse bare v resortu. Dali so mi ogromno znanja, ki sem si ga tudi tako želel, ter čez nekaj časa tudi videli, da mi lahko zaupajo. Čez kakšen mesec sem svojemu managerju že pomagal pri nabavi in kontroli pijače, nadzoru v baru ter reševanju problemov z gosti. Zelo dobro sem se ujel z vsemi nadrejenimi, sodelavci in vsemi ostalimi v hotelu, zelo so mi pomagali in naredili moje poletje še lepše.

"Če lahko sanjaš, potem lahko to tudi uresničiš!" Falkensteiner Club Funimation Borik, Hrvaška

Sem Nina Brglez, študentka 1. letnika programa Velnes na Višji strokovni šoli za gostinstvo in turizem Maribor (VSGT). Odkar pomnim, me zelo veselijo potovanja, spoznavanje novih stvari, novih kultur, jezikov in na splošno spoznavanje tujih držav in njihovih navad. Zato sem se tudi odločila, da bom Erasmus+ prakso in pa svoje poletje preživela v prečudovitem Zadru na Hrvaškem in verjemite, tega ne bi spremenila za nič na svetu.

V Zadar sem prispela 18. 6. 2021, kjer se je že začelo moje potovanje in spoznavanje novih izkušenj. Prisotna je bila trema in tudi strah pred neznanim, saj sem se za to potovanje odločila sama. Ko sem prispela na destinacijo, sem spoznala zaposlene, ki so me takoj umirili in so bili zelo razumevajoči, ker so vedeli, da je to moja prva takšna izkušnja, tako da sem se takoj pomirila in takrat sem že vedela, da je to začetek nečesa novega in dobrega. Praktično izobraževanje sem opravljala v hotelu Falkensteiner Club Funimation Borik, v njihovem Wellnessu, ki pa se imenuje Acquapura SPA. Spoznala sem dve študentki naše šole in takoj sem vedela, da se bomo super razumele, saj smo na isti izkušnji in dogodivščini. Na začetku praktičnega izobraževanja sem oziroma smo bile večino časa na recepciji, kjer smo delale rezervacije, dajale podatke gostom in se veliko naučile tudi komuniciranja v tujih jezikih. Ko smo se počutile že bolj domače, smo začele masirati tudi same. Najprej smo vadile druga na drugi, kasneje pa že na gostih hotela, saj je bila sezona zelo velika. Poleg vseh masaž smo delale tudi različne pilinge celotnega telesa. V SPA-ju je zaposlenih veliko maserjev in vsak od njih ima svojo tehniko in svoje gibe, s katerimi masira, tako da sem se od vsakega posameznika naučila nekaj, kar lahko sedaj uporabim v vsakdanjem življenju. Veliko časa sem tudi preživela pri menedžerki – Marijani Katani, ki mi je razložila, kaj vse je potrebno narediti vsak dan, da SPA stoji na normalnih tleh. Vedno sem se z veseljem učila novih stvari in informacij, ki so jih prinesli do mene, in res sem vsak dan na delovno mesto odšla s pravim užitkom. Vsi so se potrudili, da so nam polepšali vsak dan in nas nasmejali, sprejeli so nas v njihovo ekipo v sekundi, ko smo stopile v hotel, kar je pohvale vredno.

Erasmus+ praktično izobraževanje v Zadru je bila ena izmed najlepših izkušenj, kar sem jih doživela. V vse neznano sem se podala sama, nazaj pa sem prišla z novimi prijatelji in bogatejša za eno novo izkušnjo. To potovanje bo za vedno ostalo v mojem spominu in z veseljem se bom vračala nazaj v Zadar, kjer se je vse skupaj začelo.