Zunaj je sočno, sobotno dopoldne. Monika se ob glasbi že sonči na okenski polici, jaz pa sedim na njeni postelji ter skušam strniti občutke in izkušnje v ta članek. Preostali so nama samo še trije delovni dnevi tukaj v restavraciji Cremaillere v mestu Greoux les Bains, ki je poznana predvsem po termah in prečudoviti naravi.
Ker se nama lanska želja po opravljanju Erasmus+ prakse zaradi aktualne koronavirusne situacije ni izpolnila, je bila želja letos še večja. Na Erasmus+ dnevu (20. 1. 2021) sva se navdušili nad irskim hotelom, ki je sodeloval s predstavitvijo in razgovori. Tako sva imeli z njimi intervju, ki je bil uspešen. Bili sva izbrani, da se v juniju odpraviva na Irsko, ampak so se razmere zaostrile in so prakso pri njih odpovedali. Kljub temu nisva obupali. Naš Erasmus koordinator Mitja Petelin ter Erasmus partner iz gostinske šole v Provansi sta nama pomagala najti podjetje, ki naju bi bilo pripravljeno vzeti na prakso.
Ker sva v mesecu juniju opravljali še praktični del diplomske naloge, sva v Francijo odpotovali šele 3. julija. Francoska ležernost se je kazala že v komunikaciji, zato sva se z rahlim strahom na pot odpravili kot Thelma & Louise (kot bi rekla gospa Mojca Polak). Ko sva prevozili zgornji del italijanskega škornja, sva prenočili v Genovi, v kateri se nahaja drugo največje pristanišče v Sredozemlju. Naslednji dan sva se okoli pete ure popoldan že nastanili v stanovanju. Na ponedeljkovo jutro sva spoznali svojo novo ekipo, ki naju je takoj navdušila in sprejela z odprtimi rokami. Ni pa bilo težko ugotoviti, da nama bo z njimi težko komunicirati v angleščini, zato sva se za lažji potek dela priučili nekaj francoskih besed, ki se jih v kuhinji redno uporablja.
Najin teden je imel pet delovnih dni. Prosta dneva sva izkoristili za raziskovanje znamenitosti in kulture. Nikakor nama niso ušli ogledi velikih znanih mest, kot so seveda Marsaille, Nice, Aix-en-Provence, Fréjus in Manosque. Prav tako pa sva raziskali skoraj vsak kotiček reke Verdon, jezera Esparon in Greoux les Bains.
Pri delu v kuhinji naju je usmerjal predvsem Chef Jean Pascal Strohmeier. Njegov jedilnik je bil sestavljen pretežno iz mediteranskih jedi. Tako sva tukaj svoje znanje nadgradili na področju morskih jedi, ki nama pred tem niso bile tako blizu. Delo in tudi življenje je v Franciji bolj umirjeno in počasnejše kot v Sloveniji, ampak kot pravi Chef, se, če delaš z glavo, lahko vse opravi kvalitetnejše in hitreje, kot če hitiš.
Zdaj, ko sva vas z zgodbo že popeljali tako daleč, naju čaka samo še pot do doma. Tokrat po malo drugačni cesti preko Alp, do Gardskega jezera v Italiji, kjer bova prenočili, nato pa se po že znani avtocesti odpeljali do doma.
Monika Kolarič in Alja Zalar
No comments:
Post a Comment